Laburisti brez vizije izgubljajo stik z volivci

Dolgo je kazalo, da bo pot do nove leve vlade razmeroma lahka, upoštevajoč nezadovoljstvo, ki ga nad sedanjo kaže prepričljivo število britanskih volivcev. Toda opozicija že vse od septembrskega kongresa laburistov deluje zmedeno in izgubljeno; z daleč največjimi težavami se sooča na Škotskem.

Britanskim laburistom se zmaga na naslednjih parlamentarnih volitvah čedalje bolj izmika; podpora stranki je minuli teden dosegla najnižjo raven v zadnjih dveh letih. Ironično, glasovi laburistov odtekajo na skrajno stran desnega političnega pola in to v okrožjih, kjer levica že desetletja predstavlja najmočnejšo politično silo. Britanski komentatorji za to krivijo neodzivnost vodstva stranke, ko gre za oblikovanje konkretnih stališč glede vprašanj Evropske unije in imigracije, ki postajata osrednji temi volilne kampanje.

Kot da to ne bi bilo dovolj, notranje razprtije in delitve na regionalni ravni ustvarjajo vtis, da predsednik Ed Miliband izgublja kontrolo nad članstvom. Konflikt med njim in vodstvom škotskih laburistov vsebuje vse elemente uničujočega razkola, ki utegne levico stati zmage na volitvah.

Dinozavri med nami

Nedavni odstop voditeljice škotskih laburistov Johann Lamont je opozoril na razsežnost težav, s katerimi se stranka sooča na severu Otoka. Referendum o neodvisnosti morda ni povzročil razpada Velike Britanije, a je vseeno popolnoma spremenil politično sliko Škotske, v kateri so laburisti, kljub temu da so bili na zmagovalni strani referendumske pobude, potegnili kratko. Lamontova je v svoji odstopni izjavi ostro kritizirala obnašanje vodstva stranke v Londonu, rekoč da je njegov odnos v zadnjih tednih postal pokroviteljski in povsem odtujen od realnosti. Milibanda in vlado v senci je označila za »dinozavre«, ki ne razumejo novih značilnosti političnega prostora.

Več vidnih članov laburistov, med njimi nekdanja škotska premiera Lord McConnell in Henry McLeash, je po odstopu Lamontove pozvalo k popolni avtonomiji škotske veje stranke, češ da je to edini način rešitve nastalega položaja, v katerem laburisti zaradi lastnih napak in nesoglasij pospešeno izgubljajo podporo volivcev. Težave, s katerimi se stranka sooča na Škotskem, so problematične predvsem z vidika strukture levega volilnega telesa. Milibandovi nasprotniki v vrstah stranke se bojijo, da bi lahko na volitvah prihodnje leto izgubili med 15 in 20 sedežev v britanskem parlamentu. To ne bi pomenilo le popolnega poraza stranke na Škotskem, ampak na ravni celotne države, saj bi sanje o sestavi naslednje vlade še isti trenutek splavale po vodi.

Vprašanje zaupanja

Razmere znotraj stranke povečujejo pritisk na Milibanda, ki se je že pred odstopom Lamontove soočal s kritikami glede svojih odločitev in načina vodenja. Napaka, ki jo je storil med septembrskim kongresom stranke, ko je delegatom pozabil razložiti svoj načrt za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, je v marsičem predstavljala le vrh ledene gore. V treh letih odkar je prevzel vodenje opozicije, se Miliband ni uspel otresti podobe neprepričljivega politika. Skoraj polovica volivcev laburistične stranke je v nedavni javnomnenjski raziskavi agencije YouGov dejala, da mu ne bi zaupala vodenja britanskega gospodarstva. Še posebno zgovoren je podatek, da bi četrtina za boljšo alternativo izbrala sedanjega premiera Davida Camerona.

Kritikam na Milibandov račun se je pridružil tudi nekdanji premier in vodja laburistov Tony Blair. Kot je le nekaj dni pred izbruhom konflikta med škotskim in centralnim vrhom stranke poročal Daily Telegraph, je Blair v pogovorih s političnimi zavezniki izrazil prepričanje, da laburistom ne bo uspelo zmagati na volitvah in da bodo konservativci sestavili naslednjo vlado. Edu Milibandu, kot je besede nekdanjega predsednika povzel neimenovani vir, ni uspelo predstaviti jasne vizije prihodnosti in povezati stranke z volivci. Blair je izjavo naslednji dan zanikal.