Tiskane izdaje
Konec tedna je Egejske otoke pobelil sneg, temperature pa so spustile krepko pod ničlo. Ena najbolj hladnih zim v grški zgodovini je najbolj prizadela najbolj ranljive prebivalce – begunce. Številni izmed več kot 66.000 beguncev, kolikor jih je trenutno ujetih v Grčiji, zmrzujejo, ob tem pa ne morejo ne naprej proti evropskim obljubljenim deželam ne nazaj domov. Od tega jih je več kot 15.000 ujetih na otokih.
Včeraj je na Lezbosu močno snežilo. Pihal je veter. Občutek mraza je v bližini morja še hujši. Več sto beguncev in migrantov, ki živijo v šotorišču pred namestitvenim centrom Moria, je zmrzovalo. Najhuje je bilo za otroke. Teh je več kot tretjino vseh beguncev, ki so po sprejetju evropsko-turškega begunskega dogovora in zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti ostali ujeti v Grčiji, ekonomsko, politično in družbeno skoraj povsem izčrpani državi. Med 26.400 begunskimi otroki v Grčiji jih je okoli 2300 brez spremstva staršev.
Zmrzovanje
Begunski šotori so bili zasneženi. V kampu je gorelo nekaj ognjev, okoli katerih so se greli premraženi ljudje. Veliko beguncev se je pred mrazom umaknilo v Mitilini, bližnjo otoško prestolnico. Razmere v zloglasnem namestitvenem centru, kjer je pred časom izbruhnil požar, v njem pa se trenutno gnete skoraj 3000 ljudi, so boljše, a vseeno izjemno slabe. Nekaj časa ni bilo ogrevanja. To je zdaj na voljo v le dveh večjih šotorih. Topla voda je na voljo samo zjutraj. Vrste so dolge. Podobno velja za prehrano. Odnosi med različnimi skupinami beguncev in migrantov – mnogi po vloženi zahtevi za azil kljub večmesečnemu čakanju sploh še niso opravili prvega pogovora s pristojnimi organi – so iz dneva v dan slabši. Preselitve beguncev iz Grčije v sklopu dogovora znotraj Evropske unije potekajo neverjetno počasi in neučinkovito. Razmere se zaostrujejo, tisoči beguncev životarijo v nevzdržnih pogojih. EU je pred slabima dvema letoma sprejela sklep, da bo – v roku dveh let – v evropske države iz Grčije po podatkih UNHCR preselila 66.400 beguncev. Do zdaj jih je bilo preseljenih samo 7760, kar je le 12 odstotkov dogovorjenega števila.
Grški minister za migracije Janis Mouzalas je pred tednom dni na tiskovni konferenci izjavil, da v Grčiji begunci in migranti niso več izpostavljeni mrazu. »Uspešno smo končali proceduro prezimovanja,« je dejal Mouzalas, ki so ga v naslednjih dneh demantirale številne fotografije in videoposnetki ljudi, tisočih ljudi, ki so med ledeno grško zimo ostali na ulicah in plažah. »Razmere za begunce na otokih so obžalovanja vredne in človeka razjezijo,« pravi vodja misije Zdravnikov brez meja (MSF) v Grčiji Clément Perrin. »Grške oblasti so že pred meseci obljubile, da bodo izboljšale bivalne razmere na otokih, a storjenega je bilo zelo malo. Še posebej za najbolj ranljive begunce, ki bi jih že pred tedni morali odpeljati na celino,« dodaja Perrin.
Polarni mraz, ki je udaril tudi po Sredozemlju, je tragedijo množice ljudi, ki jih je evropska (proti)begunska in (proti)migrantska politika po begu iz vojne in revščine obsodila na nov krog trpljenja, se stopnjuje. In le še huje bo: kot vse kaže, bo marca ponovno začel veljati neuradno zamrznjeni drugi dublinski sporazum, ki bo z vračanjem beguncev v države vstopa v Evropsko unijo že tako preobremenjeno in finančno izčrpano Grčijo še dodatno obremenil. »To je hkrati hipokrizija in ironija. EU bi rada obnovila dublinski sporazum in vračanje beguncev v Grčijo, a razmere v Grčiji so že zdaj zelo uboge prav zaradi evropske politike,« se je na ponovno uvajanje Dublina II odzvala Eva Cossé iz organizacije Human Rights Watch.
Arogantni in počasni evropski birokratski mlin
»Tu je grozljivo. Strašno mrzlo je. Ne vem, kaj bo, ko bo zapihal še severni veter. Vsi skupaj zmrzujemo. Okoli osemdeset ljudi, ki živijo na prostem, je čez noč zasnežilo. Njim je najtežje. Prinesli smo jim drva, odeje in hrano. Borimo se po najboljših močeh, marsikdaj je to bitka za preživetje,« je danes s Hiosa, otoka, ki leži v neposredni bližini turške obale, sporočila aktivistka Eva Avdeliodi. Na Hiosu so pred dobrima dvema mesecema izbruhnili spopadi med skrajnimi desničarji in begunci, proti katerim se je po nekaj letih gostoljubja tudi zaradi nezadovoljstva s počasnim, bolj ali manj neodzivnim evropskim birokratskim aparatom obrnila večina otoških prebivalcev. Ti so se bili – podobno je bilo na drugih Egejskih otokih – prisiljeni sami spoprijeti z begunsko krizo. Resnično, in ne namišljeno krizo, s katero se spopada velik del oddaljene in z resničnostjo povsem sprte Evropske unije. S Slovenijo na čelu.
Na Hiosu je trenutno nekaj več kot dva tisoč beguncev in migrantov. Večina jih živi v namestitvenem centru VIAL (»hotspot«), kjer je lani spomladi izbruhnila gladovna stavka, ki smo jo spremljali v živo, in v improviziranem obmorskem taborišču Souda, kjer dvanajst dni ni bilo elektrike, tople vode in ogrevanja. Taborišče Souda upravljajo nevladne organizacije in prostovoljci. Ena izmed njih je Eva Avdeliodi, ki je zgrožena nad delovanjem grških, še bolj pa evropskih oblasti. Begunci, migranti in tudi prostovoljci so velikokrat prepuščeni samim sebi. Solidarnostna gibanja so tista, ki opravljajo vlogo držav, Evropska unija pa po podpisu begunske »pogodbe« s Turčijo, s katero se je tudi uradno odpovedala odgovornosti za več sto tisoč življenj, gleda stran. Tako kot pogleduje stran v primeru bližnjevzhodnih, severnoafriških in srednjeazijskih konfliktov. Celo vedno konservativni Urad Združenih narodov za begunce (UNHCR) je Bruselj in Atene pred dnevi pozval, naj begunce z otokov preselijo na celino, kjer razmere sicer niso bistveno boljše. Zaradi podhladitve so v zadnjih dneh po naših podatkih umrli štirje begunci.
Naraščajoča nestrpnost na »žrtvovanih« otokih
»Prebivalstvo na Hiosu se je – z županom na čelu, ki zahteva njihov takojšnji umik z otoka – v zadnjem letu obrnilo proti beguncem. Evropska unija je obljubila 'relokacije' (preselitve, op. p.) in hiter azilni sistem, a tu je še vedno veliko ljudi, ki so na otok iz Turčije prišli po zaprtju balkanske poti. Odnosi so slabi. Zelo napeto je. Kadarkoli lahko izbruhnejo nemiri. Napadom skrajnih desničarjev, tudi neonacistov, smo izpostavljeni tudi aktivisti in prostovoljci,« pripoveduje Eva, ki že vrsto mesecev prav vsak dan preživi med razdeljevanjem hrane beguncem in migrantom ter skrbjo, kako olajšati njihovo celostno kalvarijo.
