Tiskane izdaje
»Ni ne z leve ne z desne«, a po svoje je »tako levi kot sredinski in še desni«. O Emmanuelu Macronu so v Franciji kmalu po njegovi prepričljivi lanski zmagi – v Elizeju in v parlamentu – začeli govoriti kot o »fenomenu«. Notranjepolitično in zunanjepolitično se kaže kot »hiperpredsedovanje«, ki mu je javno mnenje, kot spremljajo statistiki, naklonjeno enkrat bolj in (prav) zdaj manj.
Trenutno niti predsednik republike Emmanuel Macron niti predsednik vlade Édouard Philippe ne moreta biti zadovoljna, saj jima še ni kazalo tako slabo, odkar sta prevzela vajeti. Po zadnji raziskavi Odoxa jima je v zadnjem mesecu priljubljenost padla za 6 oziroma 7 odstotkov in je zdaj najnižja po lanski zmagoslavni pomladi: da je Macron »dober predsednik republike«, misli (le še) 43 odstotkov Francozov, in tudi da je Philippe »dober predsednik vlade«, jih meni samo toliko. Zato pa je med politiki, ki jim je ljudski glas vedno bolj naklonjen, v ospredju minister za ekološko in solidarnostno tranzicijo Nicolas Hulot, za njim pa se postavljajo konservativec Alain Juppé, radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon in nekdanji desničarski predsednik Nicolas Sarkozy. Po drugi strani pada podpora Laurentu Wauquiezu, novemu voditelju Republikancev ...
Razpoloženje
Po aferi Weinstein so se, kot pozivajo k razumnosti neredki analitiki francoske družbe, mnogi mediji in spletišča znašli v kaotični situaciji, ko ni vedno jasne ločnice med utemeljenimi obtožbami moških zaradi (spolnega) nasilja in neosnovano gonjo proti njim. Mizoginija ima pač tudi svoje nasprotje: mizandrijo.
»Zločin proti inteligenci«
Politični barometer medtem še naprej kaže, da so stari socialisti malone potonili. Potem ko so lani spomladi poslali v boj za predsedniški stolček »levega levičarja« Benoîta Hamona, »upornika« in nasprotnika nekdanjega predsednika Françoisa Hollanda, in s tem po mnenju kolumnista Franz-Oliviera Giesberta (za Le Point) zagrešili »zločin proti inteligenci« in »politični samomor«, so se razleteli tako zelo, da so decembra dali v prodajo svoj prestižni sedež stranke na pariški ulici Solférino.
Po poročanju Le Monda naj bi bila prodaja 3000 kvadratnih metrov velike stavbe, v kateri so bili od leta 1981, izpeljana najpozneje do konca februarja, potem ko bi 45,55 milijona evrov odštela francoska nepremičninska skupina Apsys in bo morala socialistična politika zapustiti prostore najpozneje do konca septembra. Finančno se je stranka pogreznila po lanskem volilnem fiasku, saj so socialisti izgubili kar 250 mest v parlamentu, kar je imelo neprijetne finančne posledice – zato so morali letos tudi število zaposlenih zmanjšati s 100 na 42. Strategija postaviti francoski socializem zelo na levo – kot posledica Hollandovega osredinjanja na socialno demokracijo oziroma, kot so mu očitali, na liberalno demokracijo – se je s Hamonom pokazala za pogubno; podobno bi lahko veljalo za socialiste.
Levi del politične palete je medtem precej na široko zasedla La France insoumise, Nepokorna Francija radikalnega Jean-Luca Mélenchona, pod katere okrilje so se zatekli trockisti, komunisti, zeleni in bi lahko v njej videli priložnost še prenekateri nekdanji socialisti.
Težave tudi na desnici
Podobno se v opoziciji bijejo proti lastni končnosti tudi na desnici, kjer Republikance po sramotnem porazu Françoisa Fillona na predsedniških volitvah od decembra vodi Laurent Wauquiez. Stranko poskuša postaviti na noge in jo pozicionirati po svoje, kot »novo desnico« in edino pravo opozicijo vladajočemu macronizmu. Ali drugače, znan kot bralec Emmanuela Levinasa in Simone Weil se politik, kot so ga pred kratkim portretirali v Le Pointu, zgleduje po Angeli Merkel in Tonyju Blairu, medtem ko ga tematsko zanimajo predvsem davčna politika in, ker se ima za modernega človeka, ekologija kot ena najbolj perečih sodobnih tem ter še drugi značilno desničarski poudarki. Kritiki pravijo, da je njegov politični domet kratek, in čeprav bi menda hotel biti »novi Sarkozy«, ga imajo bolj za regionalni kot nacionalni potencial.
Zato ne verjamejo, da bi lahko pritegnil nazaj desničarje – evropeiste in liberalce –, ki so lani prebegnili k Macronu. In ker je Nacionalna fronta v njem prepoznala politika, ki ji utegne volilno hoditi v zelje: z evroskepso in prespraševanjem identitete, mu je voditeljica Marine Le Pen ponudila ustanovitev alianse; kar pa je zavrnil. Skrajni desničarji se zdaj sicer pripravljajo na kongres 10. in 11. marca v Lillu, ko naj bi določili nekatere nove smernice, predvsem pa naj bi si spremenili ime. Postati bi hoteli »prva opozicija« macronizmu, kar jim po raziskavi Ifop-Fiducial za Paris Match in Sud Radio priznava samo petina Francozov. Četrtina misli, da so pravi nasprotniki Republikanci, medtem ko jih kar 37 odstotkov verjame, da vladajoči struji najbolj kritično nastavlja ogledalo Mélenchonova Nepokorna Francija.
