»Madrid ne bo popustil. Ne danes ne jutri.«

Francoski strokovnjak za sodobno Španijo Jean Chalvidant ostro o katalonskem osamosvojitvenem procesu.

sre, 15.11.2017, 08:00

Črno-belo kot noč in dan. Če bi se katalonski independentizem in španski unionizem zmogla pogovarjati, potem zagotovo ne bi pahnila Španije v najhujšo krizo zadnjih štirih desetletij. Vsak na svojem bregu zdaj bolj ali manj uspešno širita propagando, in medtem ko prvi uživa simpatijo mnogih javnosti po svetu, drugemu stoji ob strani malone vsa uradna politika. Razklanost je strašna, tudi zato ker je močno razdeljena katalonska politika in družba; ob čemer ni zanemarljivo, da so razmere, v katerih delujeta in bivata, demokratično izredne.

Ni malo takih, ki so prepričani, da je katalonsko osamosvojitveno gibanje bolj kot klasična nacionalistična zahteva avantgardno socialno gibanje, ki bi, potem ko je civilnodružbeno in politično zraslo skupaj, utegnilo močno predrugačiti ustroj Evrope, (tako korenitih) sprememb pa si nihče na mentalno postarani stari celini, kjer od nekdaj veljajo dvojna merila, ne želi. Od tod menda brezpogojna politična podpora Madridu, pa četudi španska vlada odreka Kataloncem temeljne pravice demokracije in je pokazala silo.

Nasprotniki Barcelone vidijo zgodbo, za katero se bije odstavljena katalonska politika, diametralno drugače in v njej prepoznavajo nemalo nacionalističnega pritiskanja na občutljive registre. A red je menda treba spoštovati - tudi zato ker je jasno, da bi Španija z izgubo Katalonije razpadla, kajti iz njenega okvira bi hotele brž zatem zbežati še Baskija, Galicija ..., pravi za Delo strokovnjak za sodobno Španijo, Francoz Jean Chalvidant. In potem bi prav tako po Evropi padale domine.

Jean Chalvidant je ugledni hispanist, raziskovalec na univerzi Paris II Panthéon Assas in avtor pomembnih knjig o sodobni Španiji, med njimi so tudi naslovi kot ETA L'Enquête [ETA, preiskava], Secrets d'ETA [Skrivnosti ETE], L'Espagne de Franco à Zapatero [Španija od Franca do Zapatera] in nič manj njegovo zadnje delo Felipe VI d'Espagne, le roi normal [Filip VI., normalni kralj]. Za prihodnje leto napoveduje knjigo o dinastiji španskih Burbonov.

Kako gledate na katalonsko osamosvojitveno gibanje? Gre bolj za socialno gibanje - predrugačiti družbo, dati več besede ljudstvu ... - kot pa za nacionalizem: v Kataloniji ima kar 70 ali 75 odstotkov ljudi korenine od drugod. Tudi evropski mediji govorijo v veliki meri o independentizmu in ne o separatizmu, nacionalizmu.

V gibanju ni prav nič socialnega, drugače, bolj kot levica ali ljudje ga vodijo desničarske politične elite. Jordi Pujol je bil z desnice, enako tudi Artur Mas ali sedaj Carles Puigdemont. Med tistimi, ki potiskajo v ozadju in prilivajo olja na ogenj, so tudi manjše formacije skrajne levice, kakršna je stranka CUP. Čudna povezava vse skupaj. Z analizo independentizma v odnosu do separatizma naj se ukvarjajo kolegi s politologije, zame štejejo dejstva: okrog 45 odstotkov prebivalcev Katalonije bi se želelo odcepiti od Španije in osnovati neodvisno republiko. V nasprotju s 45 odstotki tistih, ki tega nočejo. Že ob višjih podporah neodvisnosti smo lahko marsikje po svetu videli, kako so izbruhnile vojne.

In kam bodo popeljale katalonske težnje?

Nikamor. Španija si ne more privoščiti, da bi se odrekla enemu izmed svojih treh najbogatejših ozemelj, ki je bilo kroni priključeno že dolgo nazaj, v obdobju Filipa V. [vladal je od leta 1700 do 1724. ter od 1724. do 1746]. Odcepitev bi pomenila konec Španije, saj bi potem enako zahtevala tudi Baskija, pozneje pa morda še Galicija in zatem mogoče celo Andaluzija. Država bi razpadla. In prav zato - a tega Katalonci ne razumejo - Madrid ne bo popustil. Ne danes ne jutri.

Kdo je po vašem mnenju katalonski predsednik Carles Puigdemont? [Zdaj je v eksilu v Bruslju dejal, kako je pripravljen na nov odnos s Španijo in da nikoli ni rekel, »ali samostojnost ali smrt«. Ob tem nemara pozablja, da so mnogi ob njem ali pod njim stavili na vse ali nič. Je junak ali, kakor ga neredki smešijo, oportunist, ali utopist? Je v svojem boju za katalonsko republiko iskren?

Mislim, da je iskren. In popoln utopist, ki živi v nekakšnem mehurčku, kjer je lepo samo vse tisto, kar je katalonsko, tudi vse močno je po njegovem mnenju katalonsko, in prav tako vse, kar je veliko in slavno, je zanj katalonskega izvora. Na območju Katalonije je veliko prezira do vsega, kar je »tuje« in ne domače. V šolah učijo, da je bil Krišfof Kolumb Katalonec kakor tudi Terezija Avilska, da je bila Katalonka celo Mona Liza pa še Cervantes in Marco Polo. Paranojo so dovršili, kolikor je le mogoče. Pa se bo treba spustiti na tla.

O Carlesu Puigdemontu bi še dejal, da ni ne »duce« ne »conducatore«, ki bi bil sposoben povleči za seboj narod, ampak precej medel funkcionar brez pravega dometa. Dokaz je njegov smešen pobeg v Bruselj, medtem ko so ministri, torej ljudje, ki sodijo pod njegovo avtoriteto, v zaporu.


Katalonska pot, Foto AFP

Kdo pa je španski premier Mariano Rajoy? Kakšna bo njegova politična prihodnost?

Očitno je, da je demokrat, in glede katalonskega vprašanja bi rekel, da ni ravnal zelo strogo. Drugače, dolgo, zelo dolgo je odlašal z odločitvijo, kar so mu očitali v Madridu, Valenciji, Badajozu, Santandru in Sevilji. Njegova politična prihodnost je v resnici že za njim, kajti prvič je bil minister [za javno upravo] leta 1996, leta 2011 pa je postal predsednik vlade. V danih okoliščinah ne deluje zase, za svojo politično prihodnost. In ne gre se slepiti: če bi imeli v Španiji volitve, jih ne bi izgubil, kajti pri vprašanju Katalonije so ljudje na njegovi strani.

Kaj se bo zgodilo s Katalonijo? Menda je svoj sedež že preselilo kakih 2500 podjetij [Rajoy zdaj poziva gospodarstvenike, naj tega ne počnejo]. Se bo vodilna katalonska politika res znašla za zapahi? Kaj bo z vse bolj razdeljenimi Katalonci?

Kot rečemo v francoščini, se bo reka vrnila v svojo strugo. Vidimo lahko, kako so razklani independentisti: predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell je priznala na sodišču, kako so vse skupaj organizirali bolj na simbolni ravni, da bi ugajali ljudem. Madrid bo sprejel nekatere manjše ukrepe, povečini ekonomske, potem pa bo vse spet po starem. Naj ponovim, da katalonski separatisti nečesa niso razumeli: če bo Katalonija zapustila špansko okrilje, bi to pomenilo konec Španije. Zaradi tega ne bo Madrid popustil pri ničemer bistvenem, ampak le pri obliki.

In kakšna bo Španija v prihodnje? Je pričakovati status quo ali federalizem ali konfederalizem?

Ti pojmi so precej intelektualni in jih ulica ne razume. Ne pozabimo, da si majhna večina, a večina Kataloncev želi ostati Španci. Vse drugo je precej nepomembno. Še več, če bi nekega dne res morali organizirati referendum o neodvisnosti Katalonije, bi bilo nujno dvoje. Prvič: neodvisnosti bi si morala želeti večina Kataloncev, o čemer danes ni mogoče govoriti. In drugič: želeti bi si je morala tudi Španija; a kot vemo, ji nasprotuje 70 odstotkov prebivalcev. Vse drugo je literatura in oziroma propaganda.

Kakšno vlogo igra v katalonsko-španskem konfliktu Evropa oziroma bi jo morala odigrati - v odnosu do Madrida in do Barcelone?

Evropa enako kot praktično ves svet podpira Španijo. Na strani Katalonije so Venezuela in korziški independentisti. Samo ti.

V Baskiji, ki ekonomsko in družbeno cveti, je bil separatizem desetletja zaznamovan z nasiljem. Dolgo je trajalo, da so razorožili ETO oziroma je dokončno sama predala orožje. Je pričakovati v Kataloniji - kjer ves čas poudarjajo, da je osamosvojitveno gibanje miroljubno, civilizirano in dostojanstveno - porajanje terorizma po katalonsko?

Barcelona je izbrala politično pot, drugače od ETE, ki je segla po orožju. V obeh primerih je na koncu poraz.

Povezane novice

Portret tedna: Carles Puigdemont
10. november ob 20:00
Prebegnil je v Bruselj, od koder zdaj nagovarja svetovno javnost, Katalonijo pa je postavil v središče celine in sveta.
Prijavi sovražni govor