Mar življenje res ni vredno več kot mercedes?

Vprašanje je retorično. Postavlja ga ameriški odvetnik Brian Alexander, ki snuje tožbo proti Lufthansi.
Objavljeno
25. marec 2016 13.50
reut FRANCE-GERMANWINGS-CRASH-CO-PILOT
Matija Grah
Matija Grah

Nemška letalska družba Lufthansa je lastnica hčerinske družbe Germanwings, nizkocenovnega letalskega prevoznika, katerega letalo Airbus A320 je pred natanko letom dni, 24. marca 2015, treščilo v gorski masiv Trois-Évêchés na jugu Francije. V nesreči je umrlo vseh 6 članov posadke in 144 potnikov. Največ je bilo državljanov Nemčije, 72. Petdeset je bilo Špancev, preostali potniki so bili državljani sedemnajstih drugih držav.

Letalo, staro sicer 24 let, je bilo tehnično brezhibno, tudi vremenske razmere so bile ugodne, tako da je bila nesreča že od vsega začetka uganka. Preiskovalci so brez težav našli črno skrinjico. Že dan po nesreči so lahko v celoti preposlušali pogovore, zvoke in hrup, ki jih je naprava posnela v letalski kabini. Po ovrednotenju še preostalih podatkov o letu so francoski preiskovalci 3. aprila lani lahko sklenili, da je kopilot Andreas Lubitz s pomočjo avtopilota namenoma strmoglavil letalo, pri čemer je večkrat zvišal njegovo hitrost.

Nesposoben za letenje

Preiskava se je odtlej osredotočila na poklicno in zasebno življenje 27-letnega kopilota Andreasa Lubitza. Pokazala je, da je Lubitz v času strmoglavljenja jemal antidepresive in da je že pred tem trpel za samomorilnimi mislimi. Njegov zdravnik je dva tedna pred strmoglavljenjem pri Lubitzu diagnosticiral možno psihozo in predlagal napotitev v psihiatrično bolnišnico. Lubitza je zdravnik spoznal za nesposobnega za letenje, vendar delodajalca o tem ni obvestil ne Lubitz ne kdo drug.

Poleg tega je Lubitz nedolgo pred strmoglavljenjem prek spleta iskal navodila za pripravo samomorilskega koktajla, kakor tudi navodila, kako zapreti pilotsko kabino, ne da bi vanjo med letom mogel vstopiti kdo drug. Nobenega dvoma ni bilo, da je šlo za zavestno, vnaprej načrtovano dejanje strmoglavljenja letala in da je bila letalska nesreča v resnici Lubitzev samomor, v katerega je povlekel še 149 nič hudega slutečih in nedolžnih ljudi. Vse to je zastavljalo vprašanje odgovornosti delodajalca, se pravi letalskega prevoznika Germanwings oziroma njegove lastnice Lufthanse

Hiter, a nezadosten odziv

Lufthansa se je na nesrečo odzvala razmeroma hitro. Za vsakega umrlega v nesreči je nakazala 50 tisoč evrov takojšnje pomoči. Konec junija lani je obelodanila, da bo za vsako od 72 nemških žrtev družinam ponudila 25 tisoč evrov odškodnine, poleg tega naj bi vsak bližnji svojec žrtve – starš, otrok, posvojenec, zakonec ali zunajzakonski partner – prejel še dodatnih 10 tisoč evrov odškodnine. Istočasno je Lufthansa – bržčas iz strahu pred milijonskimi tožbami in sodnimi postopki, v katerih bi utegnila biti spoznana za krivo – zvračala s sebe sleherno odgovornost za nesrečo. Kriv naj bi bil, nasprotno, »sistem«, ki da ni imel vgrajenih varovalk, ki bi tovrsten samomor lahko preprečile.

Mnogim svojcem nemških žrtev so se ponujeni zneski zdeli odločno prenizki, zato so se raje zatekli k odvetnikom. Eden najbolj znanih in v sodni obravnavi letalskih nesreč najbolj izkušenih je Brian J. Alexander, partner v ameriški odvetniški družbi Kreindler & Kreindler. Na spletni strani omenjene odvetniške družbe je dolg seznam letalskih nesreč, v katerih je Brian Alexander od letalskih družb iztožil milijonske odškodnine ali se zanje pogodil za zaprtimi vrati.

Kako so mu lahko še zaupali?

Kot je za Spiegel online pojasnil Brian Alexander, ki je tudi sam pilot, ga čudi, da je Andreas Lubitz postopal tako hladnokrvno in minute dolgo mirno strmoglavljal letalo, medtem ko so izza vrat pilotske kabine prihajali klici pilota in kriki potnikov. Pravo vprašanje se po njegovem zato glasi: »Kako so lahko nekomu, ki je bil že tako dolgo časa duševno nestabilen, ki so ga že intenzivno obravnavali in pri katerem je v zdravstveni dokumentaciji bilo že več opozorilnih signalov, zaupali pilotiranje potniškega letala?«

Okoliščina, da je Lubitz svoje težave prikrival, po njegovem ne šteje. To počno domala vsi, ki imajo tovrstne probleme. Prav tako izgovor, da nihče ni mogel računati, da bi pilot potniškega letala lahko zagrešil samomor, po njegovem ne vzdrži resne presoje. Razširjeni samomori pilotov, pri katerih žrtve niso samo oni sami, ampak tudi potniki v letalu, so resda redki, vendar so se že zgodili.

»Prav zato,« nadaljuje Alexander, »mora vsaka letalska družba kandidate za pilote, ki naj bi kasneje vozili stranke, stoodstotno preveriti. Biti mora gotova, da si piloti ne bodo česa prizadejali. Kdor tega brezpogojno ne zahteva, kdor ne izžene iz pilotske kabine sleherno samomorilno tendenco, kdor ne izvaja vedno znova vseh mogočih testiranj, ta kratko malo tvega življenja svojih strank. Prav to se je zgodilo 24. marca.«

Pomanjkljivo obveščanje

Lufthansa svojce žrtev nesreče po njegovem pripovedovanju obravnava slabo. »Šokirani so z izjavami Lufthanse, da je tudi koncern žrtev Lubitza. Namesto da bi bila spričo neverjetne katastrofe velikodušna in poštena, se skriva za opravičili in pravnimi luknjami.« Lufthansa po njegovem svojce tudi nikoli ni v celoti obvestila o vseh okoliščinah nesreče, zato so ti prisiljeni podrobnosti o izsledkih, ki jih je prinesla preiskava, vedno znova izvedeti šele iz tiska.

Odškodnina, ki jo je svojcem Lufthansa ponudila doslej, je po njegovem nezadostna. »Predstavljajte si, da izgubite člana družine, na primer brata. In zdaj si zraven zamislite še ponujeno vsoto. Ta ni ne pravična ne primerna. Eno življenje je vredno več kot mercedes srednjega razreda. To je za svojce frustrirajoče.«

Koliko je vreden dober oče?

Nasprotno porotna sodišča v Združenih državah Amerike svojcem žrtev v letalskih nesrečah dosojajo tudi milijonske odškodnine. »Kaj menite, koliko je vreden dober oče,« provokativno sprašuje Brian Alexander. »Zagotovo ne 50 tisoč evrov.«

Navkljub temu, da je Lufthansa nemški letalski prevoznik in da Brian Alexander večinoma zastopa svojce nemških žrtev nesreče, bo odvetnik tožbo vložil pred ameriškim sodiščem. Kako je to mogoče?

Tožba pred ameriškim sodiščem

Odločilno je bilo naslednje odkritje, odgovarja Alexander: »Ko je Lubitz leta 2010 želel postati pilot, se je priglasil v Lufthansino letalsko šolo v Arizoni [v Združenih državah Amerike]. Verjamemo, da je bila ta letalska šola v najboljšem položaju, da bi preprečila njegovo kariero potniškega pilota, še preden se je ta pričela. Ko je prišel tja, je bil že v obravnavi zaradi depresije, zalotili so ga celo, ko je poskušal to prikriti. Če bi letalska šola opravila svoje delo, se 24. marec ne bi nikoli zgodil.« Alexander bo zato za odškodnino tožil omenjeno Lufthansino šolo v Arizoni, ki je v stoodstotni lasti Lufthanse.

Sicer pa tudi po njegovem mnenju odškodnina, ki jo svojec prejme za duševne bolečine, ne more nadomestiti sorodnika ali človeka, ki smo ga imeli radi. Toda njena višina mora odražati, da »letalska družba pripoznava težo nesreče in da resno jemlje škodo. In da se želi nedvoumno opravičiti.« A da bi se to zgodilo, mora biti izplačana vsota neprimerno višja od do zdaj ponujenih zneskov, dodaja odvetnik Brian Alexander.