Tiskane izdaje
Med lastniki križark je završalo. Pred italijanskim podjetjem Costa Crociere, ki je v pretežni ameriški lasti, je menda podobna kazen že doletela druge družbe, ki služijo s turističnimi križarkami. Ta podjetja (večinoma v ameriški lasti) pa so poskrbela, da se o sodbi niso preveč razpisali mediji. Raje se pogajajo z beneškimi oblastmi in iščejo primerne rešitve: morda nove vodne poti v mesto, dodatne kanale, da bi se izognili vhodu v laguno. Zamenjava goriva z bolj čistim se jim menda sploh ne izplača, celo najti ga je težko. O ladjah je znano, da najbolj onesnažujejo okolje, veliko bolj kot avtomobili.
Problem, ki ga je prejšnji teden spet »razpihnila« sodba beneškega sodišča, je vse prej kot preprost. Benečani bi radi še naprej služili na račun turistov, zato niti sami ne upoštevajo uradne in formalne prepovedi vstopa križark v zaliv. Ne bi pa radi spremljali uničevanja palač in spreminjanja mesta v pribežališče poceni turistične industrije. Predvsem oporekajo vedno bolj glasnim trditvam, da so Benetke vse bolj mrtvo mesto.
Gibanje Proti
Po drugi strani je res, da križarke posredno ali neposredno dajejo kruh najmanj pet tisoč ljudem, ki prodajajo spominke in ponujajo preprosto hrano za mimogrede obiskovalce mesta, ki se pripeljejo s križarkami, si malo ogledajo Trg svetega Marka, nekaj malega pojedo, nakupijo spominke in odhitijo naprej.
Pet tisoč ljudi, ki jih zaposlujejo prav križarke, pomeni desetino vseh prebivalcev Benetk. Mesto se vsako leto zmanjša za najmanj tisoč prebivalcev. Zdaj jih je komaj še malo več kot petdeset tisoč. Turistov je vsak dan najmanj 80.000, vse leto se jih menda izmenja trideset milijonov.
V Benetke vsak dan pripluje vsaj šest velikanskih turističnih križark, ki so višje od čudovitih hiš, celo od zvonikov. Prebivalci, ki jih je vse manj, protestirajo. Njihovo gibanje proti velikim ladjam občasno uprizori proteste tako, da s čolni zapirajo pot velikankam in se izpostavljajo nevarnostim. A spremeni se nič.
Uradno in formalno je vplutje v zaliv velikim barkam že nekaj let prepovedano, a se za to nihče ne zmeni. Ne ladjarji in ne beneške oblasti, ki so odlok sprejele. Kritiki, zbrani okrog gibanja »Proti velikim ladjam« (NoGrandiNavi), opozarjajo tudi na druge stranpoti, predvsem na razmetavanje denarja po nepotrebnem. V nebo vpijoča je po njihovem mnenju gradnja slavnega Mojzesa, vodne pregrade, ki naj bi preprečila vdore vode v laguno ob visoki plimi, sama bi se vključila vsakokrat, ko bi se voda dvigala. Doslej so za Mojzesa porabili že pet milijard evrov, a učinka še vedno ni nobenega. Če voda zraste, pač preplavi trge in ulice, takrat turistom lahko prodajajo gumijaste škornje ali škornjem podobne polivinilaste vreče. Strokovnjaki, zlasti arhitekti, zavračajo gradnjo Mojzesa kot popolno neumnost, tistim, ki so lahko že sodelovali pri gradnji, pa pomeni zlato jamo. Tudi pri Mojzesu služi kruh kar nekaj Benečanov.
Strupi v tleh
Benečani in lastniki turističnih križark zdaj iščejo pot iz slepe ulice, izbirajo med več rešitvami. Izhod bi morda pomenil nov, zlasti turističnim križarkam namenjeni kanal, ki bi ga izkopali na jugozahodnem delu beneškega zaliva, v Margheri. Tam je nekoč, po drugi vojni, stala tako rekoč vsa italijanska kemijska industrija, potem pa so jo morali zaradi strupenih izplak in uničevanja vsega živega v severnem Jadranu zapreti. Marghero, velikansko območje opustelih tovarniških hal, ki se zdaj zdi kot mesto duhov, bi z novim kanalom morda oživili. Ne vedo še zagotovo, koliko strupov je v tleh pod nekdanjimi tovarnami, ki so v času delovanja ugonobile na tisoče delavcev.
Drugo rešitev iščejo v pretovarjanju turistov s križark v manjše ladje, ki bi prišleke odpeljale v laguno in bi se lahko vključile v beneški vodni promet. To bi podražilo turistična potovanja, a mesto na vodi bi kljub vsemu pomagalo ohraniti: vsaj hiše, če že ne ljudi, ki še naprej bežijo iz zelo dragega in do njih vse manj prijaznega beneškega okolja.
