Tiskane izdaje
Vemo, kdo je 47-letni Guardiola: nogometni genij, ki trenira Manchester City in že mesece nosi na prsih rumeno pentljo, s čimer sporoča svetu solidarnost s padlo katalonsko politiko, priprtimi ali v eksil prebeglimi voditelji, ki so lani jeseni hoteli popeljati Katalonijo v neodvisnost in so jo po vseh kolobocijah z Madridom konec oktobra formalno tudi razglasili - ter dobili kazen: po 155. členu ustave. »Guardiola še zdaleč ni samo športnik, nekdanji nogometaš, kapetan pri FC Barcelona in pozneje trener, ampak je zelo inteligenten človek, pravi filozof. Kot trener nogometnega kluba Barcelona je poskrbel za revolucijo, saj je spremenil domala vse,« je za Delo povedal Marc Pastor iz Barcelone, pisec kriminalk, za katerega je Guardiola prodoren glas Katalonije v svet.
Čeprav »ni mogoče reči, da se odprto zavzema za neodvisnost, kajti tega ni nikdar izrekel javno in na glas - odločno pa poudarja pravico Kataloncev do glasovanja, do samoodločbe« -, so v angleški nogometni zvezi v njegovi rumeni pentlji prebrali premočno »politično sporočilo«. Političnost traku je menda tolikšna in tako v navzkrižju z angleškimi (političnokorektnimi oglaševalskimi) nogometnimi pravili, da mora Guardiola plačati 20.000 funtov (22.500 evrov) globe - zaradi neupoštevanja dveh opozoril - in si je rumeni simbol že moral sneti
prekriti: med tekmami na igrišču, ne pa med medijskimi obveznostmi prej ali pozneje. Tudi napadalnost traku na španskost je domnevno tolikšna, da ga je izvršni direktor zveze Martin Glenn primerjal z »bedžem« britanske stranke neodvisnosti Ukip in celo z značko Islamske države.
»Kajti mnogi Španci so resnično [milo prevedeno] razkurjeni ...« Medtem ko poskuša angleška zveza politično 'disciplinirati' Guardiolo, za Uefo rumena pentlja ni moteč simbol. Pripeta na oblačilu, pravi Marc Pastor, predvsem solidarnostno opozarja na tragiko političnih zapornikov: kako nedopustno je zdaj že dolge mesece držati v priporu voditelje, kot sta Jordi Sànchez in Jordi Cuixart iz independentističnih civilnodružbenih organizacij Katalonska narodna skupščina [ANC] in Òmnium Cultural. In kako demokratično sporno in pretirano je, da so se zaradi organizacije referenduma o neodvisnosti in poznejše razglasitve neodvisne Katalonije znašli za zapahi ali v eksilu najmočnejši politični voditelji, nekdanji ministri s predsednikom Carlesom Puigdemontom na čelu.
Obglaviti prvo vrsto politikov ni nič drugega kot hoteti preplašiti in onesposobiti malone vse. »Po številnih aretacijah, že večmesečnih začasnih priporih, mnogih sodnih procesih ... je strahu ogromno, kajti zagrožene so visoke kazni, kar trideset let zapora. Ljudje si ne upajo niti več tvitati, samocenzure je veliko,« a rumene barve tudi.
Bizarni boji z rumeno barvo
Madrid nasploh močno vznemirja rumena pentlja, ki si je ljudje že mesece ne pripenjajo le na prsi, ampak jo vidno izpostavljajo prav tako drugje, na primer na barcelonskih ulicah. Zato je bila volilnega 21. decembra na voliščih prepovedana, kakor je bilo po nareku volilne komisije pred volitvami kaznivo rumeno nočno osvetljevanje zgradb in vodnjakov. Obveljala je namreč bizarna fiksna ideja, da je rumena barva vezivo independentistov, njeno razlivanje po Kataloniji pa nedemokratična manipulacija z volivci in poskus vplivati na volilni izid. A če je predvolilno in tudi v športu, kot kaže primer Guardiole, mogoče prepovedati rumeno (pentljo), se je nasploh ne da zajeziti. Zdaj se v to barvo bolj kot kdaj prej odevajo Katalonci, zgroženi nad nedemokratičnimi pristopi uradnega Madrida, kjer niso hoteli o drugačni prihodnosti Katalonije in Španije nikdar prisluhniti Barceloni, kljub številnim prošnjam. Močna in vesela barva - naj so to šali, kape in druga oblačila ali čevlji ... - je odtenek solidarnosti, prijateljstva in sončnega bratstva, zato jo bodo Katalonci nosili, pa naj bodo v Madridu še tako zeleni od jeze.
Političnost traku je menda tolikšna in tako zelo v navzkrižju z angleškimi (političnokorektnimi oglaševalskimi) nogometnimi pravili, da čaka Guardiolo v kratkem globa. Foto: Lee Smith/Reuters
Tudi Marc Pastor se oblači v rumeno in pravi: »Bolj ko nam jo bodo metali pod nos, več je bomo nosili.« Aprila na praznik svetega Jurija, zavetnika Katalonije, ko si ljudje množično poklanjajo knjige in vrtnice, je sploh pričakovati, da bo vse v rumenih odtenkih. Tudi širši svet jih ne bo mogel spregledati ...Preračunljivost?
Pep Guardiola je zagotovo eden najvidnejših Kataloncev, ki opozarjajo svet na katalonsko problematiko. A ni edini med športniki oziroma v nogometu, v katerem je od nekdaj veliko politike; 40 let frankistične diktature je bila Barça edini glas Katalonije v svet. Podobno je tudi nogometaš Gerard Piqué na referendumski 1. oktober, ko sta se nad katalonskimi volivci znesli španski policija in civilna garda, javno spustil prenekatero solzo, češ, glasovati je vendarle demokratična pravica in v Španiji da jih je dolgo tlačil frankizem, zato je to pravico treba še posebno braniti.
»Katalonec sem, čutim se Katalonca, ponosen sem kot Katalonec ...«, a je kljub temu še naprej igral za špansko reprezentanco. Na neki točki političnega boja, in Piqué se želi kazati kot homo politicus, ponos in dostojanstvo verjetno ne preneseta več vztrajanja na domnevno nasprotni strani, je zvezdniškemu športniku mogoče očitati tudi preračunljivost ali morda, kot je znan kliše, katalonsko pogajalsko naravo, ki se je tudi na poti do razglasitve neodvisnosti kazala kot večni bi in ne bi.
»A saj Piqué,« je povedal Pastor, »podobno kot Guardiola, nikdar ni rekel, da zagovarja neodvisnost, samo mislimo si lahko, da jo. Zato pa se jasno zavzema, da bi Katalonci glasovali o svoji prihodnosti, zaradi česar ga mnogi v Španiji prezirajo. Neredki mislijo, da nogometaš ne bi smel govoriti o politiki ali pa naj ne igra več za Španijo ... Sicer je napovedal, da se bo po svetovnem prvenstvu poslovil, a verjetno razlog ni politični, ampak ker je že precej star igralec.«
Zapletena polomija
Katalonska osamosvojitvena zgodba je zapletena »nesrečna polomija«, nemara tudi zato, ker je (bilo) gibanje, kot so independentisti s svojimi glasniki zaman poskusili dopovedati Španiji in svetu, zastavljeno široko, socialno raznoliko in »nadideološko« povezovalno, od politične desnice nekdanjega predsednika Puigdemonta, ki je zdaj v Bruslju, do levice nekdanjega podpredsednika Oriola Junquerasa, ki je za zapahi v Madridu, in še skrajnolevičarske formacije Cup.
Trditi, da je katalonski independentizem klasični nacionalizem, kar rasizem, kakršnega poznamo drugje po Evropi, je za mnoge zmotno, kajti Katalonija je premešano okolje večnega prihajanja in odhajanja. Seveda je prepoznati komponente značilnega nacionalizma, kar mnogi pripisujejo prav Puigdemontu, rojenemu nedaleč od Girone, zibelke katalonizma, in vendar je govoriti o samo še enem nevarnem nacionalizmu v Evropi preveč popreproščeno - kar si je na strani unionistov na enem od protestov lani jeseni privoščil svetovno znani pisatelj Mario Vargas Llosa.
Čedalje glasnejši zagovorniki Španije so spretno izkoristili, da se je Nobelov nagrajenec postavil mednje v prvi vrsti, kajti mednarodno odmevni nagovori intelektualcev so pomembno politično orožje. Tudi v katalonska prizadevanja, na drugi strani, verjame, kot je poudaril Pastor, ogromno katalonskih pisateljev, glasbenikov ... in jih tudi javno podpira, a kaj, ko je vtis, da je njihov domet na tujem precej omejen. Zato je ključno, da katalonsko politično žogo mednarodno brca genialni Guardiola - v imenu demokracije v Evropi.
