Tiskane izdaje
Čeprav je v zadnjem času slišati tudi bolj umirjene tone, v bližnji prihodnosti ni pričakovati umiritve zaostrovanja med nekdanjimi sovražnicami iz časov blokovske razdelitve sveta, ki so se lani spet zapletle v hladno vojno. »Ostati moramo trdi do Rusov,« je tik pred novim letom izjavil ameriški predsednik Barack Obama.
Lani se je zgodil premik v paradigmi mednarodnega sistema, je pred kratkim tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov opisal to, kar komentatorji imenujejo začetek nove hladne vojne. Medtem ko je Obama na letnem shodu svetovnih voditeljev v newyorški palači Združenih narodov Rusijo skupaj z ebolo in islamskimi teroristi umestil na novo os zla, so v Moskvi Washington odkrito obtoževali, da v Rusiji pripravlja novo »barvno revolucijo« in načrtuje strmoglavljenje režima.
Na Zahodu trdijo, da so proti Rusiji uvedli sankcije, ker se vmešava v notranje zadeve in krši ozemeljsko celovitost sosednje Ukrajine, ruski predsednik Vladimir Putin pa je na prednovoletnem klepetu z novinarji povedal, da je ruska priključitev Krima zgolj pretveza za Zahod, da nadaljuje dolgoletni boj proti ruskemu medvedu, ki mu hoče potrgati kremplje in izpuliti zobe. Čeprav je po padcu berlinskega zidu zaradi Kosova in Gruzije že prišlo do zaostrovanja v rusko-zahodnih odnosih, takšnega besednega obstreljevanja po mnenju nekaterih analitikov nismo doživeli vse od krize zaradi sovjetskih izstrelkov na Kubi, ki je na začetku 60. let prejšnjega stoletja skoraj pripeljala do tretje svetovne vojne.
Rusija ne bo klonila, se vrstijo sporočila iz Moskve. Toda med ostrim besednim obstreljevanjem je najti tudi kak pomirjajoč ton. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred dnevi izjavil, da si v Moskvi ne želijo ohladitve oziroma spopada med Zahodom in Rusijo in da kljub sovražnim ukrepom »naših zahodnih partnerjev« nasprotujejo temu, da bi se pogreznili v primitivne sheme konfrontacij. Na nesmiselnost dodatnega zaostrovanja in uvajanja sankcij je pred novim letom opozoril avstrijski predsednik Heinz Fischer, nova visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Federica Mogherini pa je izjavila, da je treba čim prej začeti neposredni dialog z Moskvo, saj da »vsi hočemo ven iz te logike konfrontacije«.
Število umrlih v ukrajinskih spopadih se približuje številki 5000, zadnje krhko premirje pa je zgolj zamrznilo položaje na bojiščih. Pogajanja se nadaljujejo, a na njih ne govorijo o ključnih rečeh, kot so avtonomija in meje. Obe strani obtožujeta nasprotnike, da prekinitev ognja izkoriščajo za reorganizacijo sil in kopičenje orožja.
Ohlajeni odnosti med Rusijo in ZDA
Četrt stoletja po padcu berlinskega zidu se je nova hladna vojna razplamtela zaradi ukrajinske krize, ki se je iz proevropskih demonstracij sprevrgla v prevrat na vrhu oblasti in oborožene spopade na jugovzhodu države. A odnosi med glavnima igralcema v tem spopadu, Washingtonom in Moskvo, so bili kljub v ZDA napovedanemu »ponovnemu zagonu« napeti že prej, preden so se na ulicah Kijeva začeli zbirati protestniki proti nekdanjemu »proruskemu« predsedniku Viktorju Janukoviču, ki je predlani jeseni izustil zgodovinski »njet« Bruslju in ostal v objemu velike vzhodne sosede.
Washingtonu ni bil všeč že mednarodni diplomatski uspeh ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je poleti 2013 preprečil ameriško gonjo in grozečo agresijo proti Siriji. Zaradi tega, ker so v Moskvi podelili azil žvižgaču Ericu Snowdnu, pa je bil ameriški predsednik Barack Obama tako jezen, da je že septembra 2013 odpovedal dvostransko srečanje z gostiteljem vrha skupine držav G-20 v Sankt Peterburgu. V Rusiji so občutili propagandno vojno še pred »majdanom«, ko so osuplo opazovali, kako se zahodni politiki in mediji odzivajo na pripravo zimskih olimpijskih iger v Sočiju.
Razvoj dogodkov v po površini največji evropski državi je le pospešil sprva zgolj besedni spopad, ki pa se je po ruski priključitvi ukrajinskega polotoka Krim sprevrgel tudi v vojno sankcij. Za Moskvo se je ključni dogodek, ki je dokončno omajal rusko zaupanje v dobronamernost Zahoda, zgodil konec februarja, ko sta ukrajinska opozicija in Janukovič v navzočnosti trojke evropskih zunanjih ministrov podpisala sporazum o mirnem prehodu oblasti, a ga je opozicija čez noč prekršila in izvedla državni udar, na Zahodu pa so to kršitev sporazuma podprli. Licemernost Zahoda so v Moskvi videli tudi v molčanju o delovanju ukrajinskih nacističnih skupin in divjanju nacionalističnih skrajnežev, ki so v Odesi napadli drugače misleče protestnike in jih žive zažgali.
Besedna vojna
Medtem ko so v Moskvi trdili, da je Zahod načrtoval spremembo oblasti v Kijevu, so na Zahodu obtoževali Rusijo, da je na Krim poslala vojake, ki da so z orožjem v rokah prisilili tamkajšnje prebivalce, da so na referendumu glasovali za priključitev k Rusiji. V Moskvi so te obtožbe vztrajno zanikali, hkrati pa so tudi ruski opozicijski komentatorji opozarjali, da Putinu na Krim ni bilo treba poslati vojske, saj jo je tam po meddržavnem sporazumu o nastanitvi ruske črnomorske flote že imel.
V Donbasu, kakor pravijo donecki in luganski regiji na jugovzhodu Ukrajine, Rusija vojaških oporišč ni imela. V tem tradicionalno proruskem rudarsko-industrijskem delu Ukrajine, ki so ga ob priključitvi imperiju v času Katarine Velike poimenovali Novorusija, so se uprli nasilni spremembi legalno izvoljenih oblasti v Kijevu in zahtevali več avtonomije. V prestolnici so upornike razglasili za teroriste, ki jim pomaga režim iz sosednje države, in nadnje poslali vojsko, tanke in letala. O tem, da je Rusija začela invazijo v Donbasu, so večkrat poročali tudi vodilni zahodni mediji, ki pa so imeli težave s prepričljivostjo dokazov.
»V teh časih novih tehnologij mi že enkrat pokažite na televiziji te naše vojake v Ukrajini,« je ruski zunanji minister Sergej Lavrov uporno, a neuspešno izzival zahodne kolege. Da so jim priskočili na pomoč »prostovoljci« iz vrst ruske redne vojske, so priznali tudi ukrajinski uporniki, a jim trdnih dokazov, da so jih na bojišča poslali po ukazu države, ni uspelo najti niti v ruskih opozicijskih medijih, ki so razkrivali zgodbe o skrivnostnih smrtih pripadnikov oboroženih sil.
Učinek sankcij
Zaradi vmešavanja v ukrajinsko krizo je Zahod proti Rusiji uvedel več sklopov sankcij. Sprva so v Moskvi trdili, da bodo te zgolj pripomogle k prestrukturiranju ruskega gospodarstva, proti koncu leta, ko so zlasti nizke cene nafte v nekaj dneh strmoglavile rubelj, pa so morali priznati, da imajo tudi zahodne kazni učinek. Toda v Rusiji, ki se je znašla pred prvo recesijo v zadnjih 15 letih, niso klonili, tako kot so pričakovali na Zahodu, ampak se je Putin, ki se mu je letos rekordno povečala priljubljenost med ljudstvom, odzval tako, da je začel državo gospodarsko, finančno in vojaško usmerjati na vzhod in se povezovati s Kitajsko.
Pred dnevi je ruski predsednik podpisal novo vojaško doktrino, v kateri je Nato spet razglašen za sovražnika. A to bo postala tudi Ukrajina, če se bo pridružila tej organizaciji, je pred kratkim posvaril ruski premier Dmitrij Medvedjev. Vrhovna rada, kakor imenujejo ukrajinski enodomni parlament, se je namreč odpovedala dosedanjemu nevtralnemu statusu države, nove oblasti v Kijevu pa bi rade državo čim prej vključile v severnoatlantsko zavezništvo.
