Na pragu volitev: Srbska opozicija bo lahek Vučićev plen

Na srbskih predčasnih volitvah tokrat ne bodo pomembni strankarski programi, prav tako ne, kdo je za Kosovo in za EU ali Rusijo. Državljani se bodo morali odločiti, ali zaupajo Aleksandru Vučiću in njegovi tuzemski misiji. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah polovica volivcev zaupa srbskemu premieru.

Na čelu preostalih šestnajstih volilnih seznamov so statisti, ki jim le redki verjamejo, tudi ne večina volivcev, ki bodo glasovali zanje, da bi zmanjšali Vučićevo politično moč. Njegova Srbska napredna stranka (SNS) nagovarja volivce z mantro, da bodo vsi tisti, ki ne bodo glasovali zanjo, glasovali za preteklost, ne da bi pojasnili, za katero preteklost gre in kje se za naprednjake, ki so prevzeli oblast pred štirimi leti, začne sedanjost. Kdaj bo SNS prevzela odgovornost ali priznala, da je postala preteklost?

Proevropska in proruska stran

Prav tako se postavljata vprašanji, ali se opozicija bori za preobrat v politiki ali le za prostor znotraj režima in ali je sploh kakšna razlika v programih proevropske opozicije in aktualne proevropske oblasti. Ne prvi ne drugi ne vidijo druge alternative kot Evropo, vsi so za nadaljevanje bruseljskih pogovorov s Prištino in politiko sprave v regiji. Za vstop v EU je tudi prvak Levice Srbije Borko Stefanović, ki se ideološko sicer zgleduje po Ciprasovi Sirizi. Na tej liniji sta bila nekdanja voditelja demokratov Boris Tadić in Dragan Đilas, ki ju je Vučić leta 2012 premagal z njunim lastnim orožjem. Kljub enaki usmeritvi je prvak demokratov Bojan Pajtić označil Vučićevo oblast za najhujšo v zgodovini, njegov koalicijski partner Zoran Živković pa jo je primerjal z režimom pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića.

Vladajoča SNS in parlamentarna opozicija med drugim stavita na dokončanje privatizacije in gospodarske reforme ter tuje naložbe. Da med njimi ni bistvene razlike, na primer dokazuje privatizacija Telekoma. Tadić ga je poskušal prodati že leta 2011, njegovi nasledniki na oblasti, ki so ga ostro kritizirali, pa so to poskušali leta 2015. Vsi so si premislili, ker za srbskega paradnega konja niso dobili zadovoljive vsote. V tej luči Vučić na najboljši možen način nadaljuje Tadićevo politiko.

Iz tega okvira izstopajo srbski radikalci Vojislava Šešlja, ki na zadnjih izrednih volitvah niso prestopili parlamentarnega praga. Po Šešljevem mnenju bodo volivci tokrat izbirali med evrofili in rusofili, sebe pa uvršča med tiste, ki bodo državo približali Moskvi. V proruskem taboru se vnemajo resni osebni spopadi med voditelji strank s podobnimi programi, kajti desničarji se ogorčeno borijo za tretjino volivcev, ki so se izrekli proti vstopu Srbije v EU, da bi po dveh letih spet preskočili parlamentarni prag.

Med Šešljevo dolgo službeno odsotnostjo v Haagu se je leta 2008 zgodila ključna sprememba, ko sta Srbsko radikalno stranko zapustila njegova politična sinova, sedanji predsednik države Tomislav Nikolić in Vučić, spremenila usmeritev in ustanovila SNS, ki je nato pred štirimi leti prevzela oblast. Na srbski politični sceni se je tako zmanjšal prepad med izrazito proevropsko in prorusko stranjo. Ker poskuša Vučić sedeti na dveh stolih, tako v Bruslju kot v Moskvi, Šešljeva vrnitev na politični parket ne bo imela enakega učinka, kot bi ga imela še pred nekaj leti.

Preživetje ni magnet za volivce

Najmočnejši srbski politik ne bi razpisal volitev, če ne bi bil prepričan, da bo zmagal še bolj prepričljivo, kot je na izrednih volitvah leta 2014. Politično ozračje in ankete tik pred volitvami kažejo, da mu ne bo težko doseči tega cilja. Čeprav se ne dogaja prvič, da oblast zlorablja vire in demonizira opozicijo, v srbski zgodovini že dolgo ni tako neodgovorno demonstrirala svoje moči nad političnimi nasprotniki in govoričila, kar ji je padlo na pamet. Vučić je pozabil, da je še pred dvema letoma govoril o polnem mandatu, ki je potreben za reforme. Skupaj z njimi so njegovi volivci pozabili na obljube o boljšem življenju, večmilijardnih naložbah in gradnji sto tisoč poceni državnih stanovanj.

Namesto da bi se opozicija združila v vsaj dve logični skupini, se bo z Vučićem spopadla v več »demokratičnih in domoljubnih« kolonah. Poleg tega so med seboj sprti, ne le na desnici, temveč tudi na »civilni fronti«, kjer so glavni akterji le bolj vljudni kot Šešelj v spopadu z Demokratično stranko Srbije ali gibanjem Dveri. Cilj vseh je praviloma enak, zadaviti tekmeca iz opozicije, še najbolje tistega, s katerim si včeraj sedel skupaj v isti stranki ali v poslanskih klopeh. Da le sosedu krava crkne, tudi če spopadi slabijo opozicijo, ki bo še lažji plen za Vučića in SNS, kar po drugi strani pomeni, da so od boja z njim dvignili roke.

Natančneje povedano, odložili so ga na drugo ali tretje mesto, dokler se ne bo pokazalo, kdo je glavni in kdo se bo spopadel z Vučićem nekega lepega dne, ki bo morda prišel ob svetem nikoli. Največja Vučićeva zmaga pred volitvami ni v tem, da je preprečil skupni nastop opozicije, temveč da je preprečil v tem trenutku edino logično združitev opozicije, ki bi temeljila na njihovi odločitvi za ali proti Vučiću oziroma za ali proti avtoritarizmu, diktatorski vladavini in medijski norosti.

Če bi se morda takšna združitev uresničila, najbrž ne bi zadostovala za volilno zmago, pomenila pa bi velik korak k demontaži politične farse in manipulacije, ki jo izvaja avtoritarni režim. Razkrila bi tudi Vučićeve trojanske konje v opozicijskih vrstah, tako pa opozicija demonstrira zgolj lastne slabosti, neenotnost in igro brez tveganja. Z delno izjemo demokratov in radikalcev sta si tako leva kot desna opozicija na zadnjih volitvah želeli koalicijo z Vučićem, za večino pa so se končale na robu parlamentarnega praga ali pod njim. Cilj večine strank, da politično preživijo in čakajo na boljše dni, ni pravi magnet za volivce.