Na vzhodu še vedno nič novega

Bruselj – Odmikanje vzhodnih članic, predvsem tistih iz Višegrajske skupine, od glavnega toka v EU je še posebno očitno pri migracijskih vprašanjih. Poravnava nesporazumov med vzhodom in zahodom je eden od glavnih ciljev predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja do konca mandata.

V »starih« članicah so se zgražali, ko sta Budimpešta in Varšava sporočili, da po odločitvi sodišča EU, ki je zavrnilo tožbi Madžarske in Slovaške proti delitvi prosilcev po sistemu kvot, ne bosta nič bolj odprli vrat beguncem. Poljska je že tako na muhi Bruslja, ker da s svojim ravnanjem na drugih področjih krši temeljne vrednote Unije, kakršna je vladavina prava. Slovaška je v zadnjem obdobju postala konstruktivnejša. V nasprotju z drugimi tremi državami Višegrajske skupine se je pri vprašanju delitve beguncev – sprejela je 16 ljudi iz Grčije – izognila postopku Bruslja zaradi nespoštovanja zakonodaje EU o kvotah.

Češka, Madžarska in Poljska so že tako zunaj skupine, ki nastaja v območju z evrom. Ta bo po britanskem izstopu predstavljala 85 odstotkov celotne EU in utegne po reformnih načrtih dobiti poseben proračun. Kljub vse jasnejšim ločnicam ni nujno, da bodo načrti sistema delitve beguncev iz najbolj obremenjenih članic na zunanji meji propadli.

Nemčija za poenotenje standardov

V članicah pričakujejo, da bo solidarnostni sistem laže zaživel, ko bo zagotovljen nadzor zunanje meje. Merklova kot dejavnike, ki bodo pripomogli k lažji uvedbi solidarnostnega sistema, našteva še učinkovito spopadanje z vzroki za migracije in tihotapci.

Unija je zasnovala posebna partnerstva z afriškim državami, ki so voljne sodelovati pri upravljanju migracij. Nemčija si prizadeva za še večje poenotenje standardov za preskrbo azilantov po vsej EU.

V Uniji je od lani spomladi na mizi predlog za stalni mehanizem premeščanja prosilcev, ki bi ga uporabili v primeru prihoda velikega števila prosilcev za azil v katero od članic.

Poleti in jeseni leta 2015, ko je nastajal dveletni sistem premeščanja, ki sta ga na sodišču EU spodkopavali Madžarska in Slovaška, je bil položaj zelo težaven. V Budimpešti so se sistemu kvot takrat raje odpovedali in postavili žično ograjo.

Sistem premeščanja naj bi temeljil na finančnih spodbudah članicam, ki bi sprejele prosilce, in »kaznih« za članice, ki svojih obveznosti ne bi izpolnjevale. Malta je, denimo, med svojim predsedovanjem EU v prvi polovici leta predlagala 60.000 evrov »kazni« za vsakega prosilca iz kvote, ki ga članice ne bi sprejele.

V osnovnem predlogu evropske komisije je bil znesek še precej višji, 250.000 evrov. Članice Višegrajske skupine pa so predlagale prožnejšo solidarnost, ki bi pomenila predvsem zagotavljanje pomoči pri nadzoru zunanje meje EU.

Premeščanje neučinkovito

V dveh letih je bilo iz Grčije in Italije v druge članice premeščenih le okoli 28.000 ljudi. V starih članicah se tudi vrstijo pozivi, da bi morale nasprotnice sistema čim prej občutiti finančne posledice, če bi prosilce še zavračale. Članice z vzhoda iz bruseljske blagajne namreč prejemajo veliko več, kot vanjo vplačujejo. Na Poljskem so, na primer, naložbe iz proračuna EU eden od najmočnejših motorjev gospodarske rasti.

Madžarska ideja

V evropskem parlamentu je v desnosredinski stranki iz družine EPP, v kateri je tudi Fidesz madžarskega premiera Viktorja Orbána, čutiti veliko naklonjenost do madžarske ideje, da bi EU morala prevzeti polovico stroškov (okoli 440 milijonov evrov), ki so jih imeli s postavitvijo ograje, saj ta varuje tudi zunanjo mejo EU. Tudi predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, ki prihaja iz EPP, je kot pogoj za takšno solidarnostno financiranje navedel – sprejemanje beguncev po sistemu kvot.