Tiskane izdaje
Berlin – Prejšnji teden so v Nemčiji stavkali vlakovodje in oskrbovalci bankomatov z denarjem, še prej piloti in učitelji, zdaj za večje plače in drugi ugodnosti protestirajo poštarji in vzgojitelji. Dolga leta sindikalnega odrekanja so mimo, nemški zaposleni verjamejo, da je po dolgem odrekanju čas za plačilo.
Nemški stavkajoči so v primerjavi z mnogimi drugimi še vedno dokaj zadržani, saj tisoč zaposlenih v povprečju na leto izgubi le šestnajst delovnih dni, v Franciji na primer 136, na Danskem 135 in celo na Irskem, ki se je komajda izvila iz krize, osemindvajset. Manj kot Nemci v Evropi stavkajo le Avstrijci, Poljaki in Švicarji, pa tudi v zgodovinski primerjavi ne bi smelo biti razloga za alarm: v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja so v Nemčiji zaradi stavk pogosto izgubili milijon delovnih dni in več, leta 1984 celo tri milijone, lani pa »le« 155 tisoč.
Še leta 2010 pa so zaradi stavk izgubili komaj 25 tisoč delovnih dni in lansko šestkratno povečanje se je zgodilo pred letošnjim velikim stavkovnim valom. Ta še posebej prizadeva usluge in zato velik del prebivalstva, saj nekaj sto vlakovodij oteži prihod na delo in drugam deset tisočem. Mnogi Nemci se zato počutijo, kot da bi bili v kakšni od kaotičnih sredozemskih držav, visoke pa so tudi stavkovne zahteve, saj samo vzgojiteljice v povprečju zahtevajo deset odstotkov več.
Zahteve po večji nemški porabi
Sindikati so več kot desetletje po Agendi 2010 socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je Nemčijo povlekla iz evropske gospodarske bolnišnice, pristajali na prilagajanju dohodkov produktivnosti, zdaj pa celo Evropska komisija in drugi zahtevajo večjo nemško potrošnjo in nemške državne blagajne so polne. Vsaj doslej je bila sindikalnim zahtevam naklonjena tudi koalicijska vlada krščanskih demokratov kanclerke Angele Merkel in socialdemokratov gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela ter ministrice za delo Andree Nahles. Ta je že dosegla uvedbo minimalne plače, ki je Nemčija prej ni poznala, ter zaposlenim z več kot 45. leti delovne dobe omogočila upokojevanje pri triinšestdesetih letih., potem ko so prej zaradi staranja prebivalstva za vse sklenili postopno zviševanje do 67. let starosti. Pri CDU/CSU so dodali povečane pokojnine za matere (ali očete) pred letom 1992 rojenih otrok, kljub vsem tem ukrepom pa na jugu Nemčije vlada skoraj polna zaposlenost in tudi drugje še ni videti, da bi novi ukrepi prizadeli zaposlovanje, kot so se bali delodajalci.
Pri nekaterih stavkah gre tudi za ohranitev dosedanjih pravic, saj se vlakovodje bojujejo proti načrtovani zakonodaji »eno podjetje, en sindikat«, piloti pa so se zavzemali za pravico do zgodnjega upokojevanja. Vsaj v zadnjem primeru se po nekaterih poročilih že približujejo sporazumu, sedanji nemški stavkovni val pa vendarle prinaša tudi soočenje nasprotnih šol razvoja, ki ne zaznamuje le Nemčijo, ampak bolj ali manj ves razviti svet. Tisti, ki verjamejo, da večja potrošnja ne prinaša koristi le zaposlenim, ampak tudi proizvodnji, se prepirajo z zagovorniki ohranitve konkurenčnosti tudi za ceno nižjih dohodkov. Zadnji opozarjajo, da se bo spodbuda rasti, za katero zdaj skrbijo tudi nizke cene nafte, morda kmalu iztekla, politika nizkih obresti in poceni denarja, ki jo zdaj vodi Evropska centralna banka, pa, kot je videti, drugim bolj koristi kot Nemčiji. Tako vsaj kažejo zadnje statistike o gospodarski rasti, ki zdaj Franciji in Italiji napovedujejo skoraj dvakrat višjo rast od nemške.
Zaostrovanje zaposlovanja za določen čas
Nemški delodajalci se bojijo tudi drugih ukrepov socialdemokratske polovice nemške vlade, saj ministrica za delo že pripravlja zaostritev delnega delovnega časa in zaposlovanja za določen čas, socialdemokratska ministrica za družino Manuela Schwesig pa visoke zahteve vzgojiteljev in vzgojiteljic v otroških vrtcih pozdravlja z argumentom, da bodo višji dohodki za socialne poklice pomagali k zmanjšanju dohodkovnih razlik med moškimi in ženskami. Razmišlja tudi, kako bi družinam pomagali z možnostjo manjšega delovnega časa za matere in očete, vsem pa dali možnost za lažji spopad z delovnim stresom, tudi s pomočjo manj dela.
Kritiki opozarjajo, da digitalizacija, globalizacija in robotizacija že nezadržno spreminjajo svet dela, Nemčijo pa prizadeva tudi hitro staranje prebivalstva. Po ocenah evropske komisije naj bi se stroški za pokojnine, zdravstvo in nego starejših že do leta 2060 podvojili, za delo sposobnih državljanov pa bo vse manj. Ker 2,8 milijona dolgoročno brezposelnih nikakor ne morejo pritegniti k rednemu delu, delodajalci že zahtevajo večjo pravico do zaposlovanja priseljencev, kar lahko spet prinese globoke družbene razkole. Vsaj doslej pa so se nemški sindikati, delodajalci in vlada kljub včasih nasprotnim interesom znali sporazumeti in v Berlinu upajo, da bo tako tudi zdaj.
