Nemčija zavrača potiskanje evra k liri

Berlin – Nemška kanclerka je za televizijsko postajo ARD potrdila konservativno stališče do Grčije: odpisa dolgov že zaradi evrskih pogodb ne more biti, po uresničitvi programa pa so mogoče razprave o podaljšanju odplačevanja in nižjih obrestih. Njena težava je, da je to morda premalo za skrajne levičarje v Atenah in preveč za številne v njeni stranki.

Nemške konservativno-liberalne strahove o Grčiji je morda najbolj jasno ocenil politik, ki ni ne v vladi ne v parlamentu. »Že dolgo opazujem 'liraficiranje' evra,« je v nedavnem intervjuju povedal voditelj liberalne FDP Christian Lindner. »Ker so poleg Grčije tudi nekatere druge države ustavile reformna prizadevanja, je na pomoč z umetno nizkimi obrestmi in umetno nizko menjalno vrednostjo evra priskočila evropska centralna banka. To je evrova pot k liri.« Lindner opozarja, da šibka valuta zmanjšuje zaupanje v ves evropski projekt, ki je lahko utemeljen le na jasnih pogodbah, pravičnih pravilih in gospodarski pameti.

Zagovorniki »nemške poti« opominjajo na solidno rast, ki jo že dosegajo nekdanje krizne države, kot sta Irska in Portugalska, pred skrajno levim prevzemom vlade pa so za letos tudi Grčiji napovedovali triodstotno gospodarsko rast. Politični prepiri se nadaljujejo na najvišji mednarodni akademski ravni. »Morda sem previsoko ocenil sposobnosti grške vlade,« je najvidnejši nasprotnik »nemške poti« Paul Krugman, kolumnist New York Timesa in Nobelov nagrajenec, v blato potisnil tudi grškega ministrskega predsednika Aleksisa Ciprasa, v katerega je doslej upal pri obračunu z »varčevalnim diktatom«. »Ničesar se ni spremenilo v strategiji, ki za vrnitev k likvidnosti zahteva varčevanje in zatiskanje pasu. To ni delovalo, ni nikoli delovalo in v takšnem položaju nikoli ne bo delovalo.«

Dostop do finančnih virov

Drugi vidni ameriški ekonomist Kenneth Rogoff pa prav Krugmana obtožuje sokrivde za grški položaj, saj je premiera Ciprasa osebno prepričeval k zavračanju pogojev za finančno reševanje. Vodilni svetovni »neokeynesijanec« iz Princetona je osupel predvsem zato, ker grška vlada na pogajanja z upnicami ni prišla z rezervnim načrtom. Zato pa je tega nakazal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble s ponovnim omenjanjem grškega izstopa iz evrskega območja tudi po Ciprasovem dogovoru z evrskimi kolegi in upnicami. »Tako kot leta 2010 niti zdaj ne gre za reševalni program za Grčijo, ampak zato, da Grčiji v pogojih članstva v skupni valuti omogočimo ponovni dostop do finančnih trgov,« je 72-letni krščanskodemokratski veteran povedal v petkovi parlamentarni razpravi. »Levica kritizira, da gre le za banke, a če so banke zaprte, niti ničesar drugega ne gre.« Po Schäublejevem prepričanju pri evru ne gre le za Grčijo, ampak za vso Evropo, gre za »ustvarjanje struktur, ki na dolgi rok vzbujajo zaupanje in prinašajo učinkovitost ter vsem delom denarne unije zagotavljajo trajno rast kot pogoj za več socialne pravičnosti.«

Po predsedniku ECB Mariu Draghiju, ki je evrske vlade pozval k skupnemu finančnemu ministrstvu v prihodnjem desetletju, je o grožnjah različnih proračunskih in gospodarskih politik na območju skupne valute konec tedna govoril tudi francoski predsednik François Hollande. »Največja grožnja ni preveč Evrope, ampak premalo,« je socialistični prvak v spominu na Jacquesa Delorsa pozdravil zamisli nekdanjega arhitekta evropskega združevanja o skupni evropski vladi. Države, ki se zavzemajo za večjo integracijo, bi morale biti avantgarda.

Željo po imenovanju skupne evrske vlade v neposredno izvoljenem evropskem parlamentu in po neposredno izvoljenem predsedniku pogosto izraža tudi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. »Če bi lahko Evropejci na neposrednih demokratičnih volitvah enega od nas naredili za predsednika, bi bilo to nekaj,« je povedal v enem od prejšnjih intervjujev. »Z neposrednimi volitvami bi hitreje ustvarili tudi evropsko javnost. Že od leta 1979 neposredno volimo evropski parlament, a še nimamo evropske javnosti, kakršne so zdaj nemška, francoska ali nizozemska.« Dejstvo, da Evropa nima enega samega jezika, zanj ni ovira, v svojem dolgem življenju je velikokrat doživel razumevanje tudi brez popolnega obvladanja jezika sogovornika, »mladi pa se danes tako in tako sporazumevajo v angleščini«. Ko se je francoski Nicolas Sarkozy še kot notranji minister bal, da bodo tako Angleži v prednosti, mu je Schäuble zagotovil, da bodo v slabšem položaju, »saj jim uničujemo jezik. Slaba angleščina je najbolj govorjen jezik sveta.«

Nemški finančni minister tudi verjame, da je krize mogoče izkoristiti za spremembe na bolje, »saj se brez kriz ničesar ne premakne«. In če bi sam z zavzemanjem za grexit še hitreje premikal od kanclerke Angele Merkel, ga lahko na tihem tolaži rezultat petkovega glasovanja v bundestagu. Kar petina poslancev unije CDU/CSU je glasovala proti novemu finančnemu reševanju Grčije, tudi tisti, ki so se uklonili pozivu vodstva za glasovanje zanj, pa so dolgo in glasno ploskali finančnemu ministru. »Mi bomo naredili vse, da se bodo pogajanja lahko končala, seveda pa se bomo trdo pogajali, da bo tisto, kar smo zapisali, tudi uresničeno,« je tudi kanclerka Merklova Grčijo pozvala, naj se tako kot Portugalska ali Irska hitro postavi na noge. »Veliko je bilo uničenega!«

Klasičnega odpisa ne bo

Tudi kanclerka je poudarila, da so zasebni upniki že odpisali velik del grških dolgov, ustanove, ki jim zdaj Grki največ dolgujejo, pa so že podaljšale čas odplačevanja in znižale obresti. »O takšnih možnostih se lahko zdaj spet pogovarjamo, to je del mandata«, a šele po uspešnem preverjanju dogovorjenega programa. Klasičnega odpisa tridesetih ali štiridesetih odstotkov dolgov pa v denarni uniji po njenem prepričanju ne more biti. »Kar predstavljajte si, da bi zdaj prišle vse države z več dolgovi od najmanj zadolžene, to bi nas pripeljalo v popolnoma brezizhoden položaj.« Večina vodilnih nemških konservativcev se strinja, da dolg ni največji problem sedanje Grčije, veliko večja težava je nepripravljenost na ukrepe, ki bi državo naredili konkurenčno.

V nasprotju s Paulom Krugmanom se tudi nekateri vidni ameriški ekonomisti strinjajo s takšnimi stališči. Harvardski Jeffrey Frankel se sprašuje, ali lahko grški premier Cipras naredi tisto, kar sta vsak v svoji državi naredila – južnokorejski predsednik Kim Dae Jung in brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva: premik k proračunski odgovornosti in tržnemu gospodarstvu s politične levice.