Tiskane izdaje
Uspešnost referendumske kampanje za izstop iz EU bo močno odvisna od tega, kdo jo bo vodil. Nasprotniki nadaljnjega članstva Britanije v povezavi lahko z izbiro populističnih in nasploh kontroverznih obrazov že takoj na začetku storijo usodno napako.
Opozorila, ki jih je možno prebrati v britanskih časopisih in slišati iz ust otoških analitikov, izpostavljajo vse večje organizacijske izzive, s katerimi se sooča evroskeptični tabor pri pripravah na razpravo o prihodnosti članstva države v EU. Nastajajoča kampanja za izstop se brez širšega poenotenja ambicij in želja njenih udeležencev ne bo mogla zares dvigniti s tal oziroma bo to storila, ko bo že prepozno. Težavo bi lahko vsaj v začetni fazi po nekaterih ocenah predstavljalo tudi zbiranje finančnih sredstev.
Prvo glasovanje o predlogu zakona o referendumu, ki je včeraj potekalo v spodnjem domu britanskega parlamenta, je minilo v senci ugibanj o tem, kdo bi lahko v javnosti najbolje zagovarjal argumente za izstop države iz EU. Evroskeptični člani vladajoče konservativne stranke so vztrajali, da niso frakcija v nastajanju, niti to ne nameravajo postati, vsaj dokler zakon, ki ga je vlada, skupaj z ostalo zakonodajno agendo, javnosti predstavila prejšnji mesec, ne premaga vseh parlamentarnih ovir.
Toda razlogov za začetek kampanje za izstop Britanije iz EU je že sedaj dovolj, opozarjajo nekateri otoški mediji. Kot najpomembnejšega izpostavljajo rivalsko proevropsko kampanjo. Ta je namreč že v polnem teku. James Forsyth, politični urednik konservativnega tednika Spectator, je pred dnevi med glavne vzroke za počasno odzivanje evroskeptičnega tabora uvrstil previdnost vseh potencialnih udeležencev, od politikov do gospodarstvenikov, ki čakajo na razplet vladnih pogajanj z evropskimi partnerji. Premier Cameron želi še pred referendumom doseči nove pogoje članstva za Britanijo in na njihovi podlagi volivcem priporočiti, ali naj država ostane del EU ali pa odide svojo pot.
Edini politik, ki ne kaže nikakršnih znakov oklevanja, je Nigel Farage, voditelj evrofobične britanske stranke neodvisnosti UKIP. Njegova pripravljenost, da prevzame vajeti protievropske kampanje, ni nič presenetljivega, navsezadnje predstavlja najvidnejšega evroskeptika v državi. Toda Farage je hkrati zelo razdvajajoči politik, ki bi na svojo stran težko pritegnil bolj zmerne volivce. Kot so nedavno ugotavljali pri Guardianu, so lahko člani evroskeptičnega tabora ob ponudbi upravičeno zaskrbljeni, saj bi lahko njegova prisotnost njihove ambicije že na samem začetku obsodila na neuspeh. To navsezadnje potrjujejo tudi javnomnenjske ankete. Več kot polovica Britancev Farageu namreč ne zaupa glede reševanja težav z EU.
Pomanjkanje interesa
Med alternativami se omenja malo imen. Konservativni londonski župan Boris Johnson in Kate Hoey, nekdanja ministrica in članica vladnega kabineta Tonyja Blaira, sta dva izmed vidnejših kandidatov, ki bi lahko prevzela vodenje evroskeptičnega tabora. Toda pravega interesa do sedaj nista pokazala. V primeru obeh gre izključno za ugibanja, temelječa na željah njunih najzvestejših podpornikov.
Datum referenduma, za katerega je vlada obljubila, da ga bo izvedla do konca leta 2017, zaenkrat še ni znan. V konservativni stranki vztrajajo, da bodo svojo odločitev o tem, ali priporočijo izstop ali nadaljnje članstvo države v EU sporočili po koncu pogajanj z evropskimi partnerji. Torijci so se v zadnjih dneh sicer ukvarjali s svojimi lastnimi organizacijskimi zadregami. Izjava Davida Camerona, da člani kabineta, ki bodo zagovarjali izstop države iz EU, ne bodo več mogli opravljati svojih funkcij, je povzročila veliko hude krvi, in premiera prisilila v prvi resen zasuk v tem mandatu.
