Tiskane izdaje
Ko so se turške oblasti spomladi z Evropsko unijo dogovorile o vračanju beguncev, so oportunističnemu Bruslju, ki se je hotel na vsak način znebiti ljudi na begu, izdale jasen račun. V njem sta »dominirali« dve postavki. Evropa bi morala Ankari plačati šest milijard evrov in čim prej ukiniti vizume za turške državljane.
Dobrih sedem mesecev od podpisa evropsko-turškega begunskega dogovora je Bruselj Turčijo po naših podatkih do zdaj nakazal le 265 milijonov evrov, vizumski režim pa še naprej ostaja enak, in kot vse kaže, bo tako ostalo še kar nekaj časa. Od podpisa begunskega dogovora se je − ne le zaradi spodletelega poizkusa vojaškega državnega udara in množičnih čistk, ki so sledile − močno spremenil tudi varnostni, politični, družbni in geostrateški položaj Turčije, za globalno stabilnost trenutno morda celo najbolj pomembne države. Turčija je septembra z operacijo Ščit Evfrata tudi »fizično« vstopila v sirsko vojno, kjer igra vse bolj vidno in intenzivno vlogo, ki se bo v prihodnjih tednih (in mesecih) s sprožitvijo ofenzive na Rako, prestolnico samooklicanega kalifata Islamske države, še stopnjevala. Podobno kot se bo stopnjevala turška vojno proti milici sirskih Kurdov (YPG) in vojna, ki jo turška vojska na jugovzhodu lastne države bije s pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK).
Spremenjena geostrateška razmerja in »rekordno« šibka vloga Evropske unije
Pri tem ne gre pozabiti, da je uradna Ankara globoko vpletena – sicer bistveno manj, kot bi si želela – tudi v dogajanje v sosednjem Iraku, kjer turško topništvo in vojaški inštruktorji sodelujejo v ofenzivi na Mosul, ki bo šele v prihodnjih dneh začela vstopati v »kinetično fazo«.
Ko sem se pred kratkim mudil na turškem zunanjem ministrstvu v Ankari, so mi tamkajšnji visoki diplomati drug za drugim zatrjevali, da bo Turčija vztrajala pri »čimprejšnji« ukinitvi vizumov za turške državljane, ki potujejo v Evropsko unijo. Pri tem so omenjali dvoličnost Bruslja in pripravljenost na »protiukrepe«, če EU ne bo upoštevala svojih obveznosti iz begunskega dogovora. Liberalizacija vizumskega režima je za uradno Ankaro ključna pogajalska zahteva, bolj ali manj pa je že jasno, da ukinitve vizumov vsaj do konca tega leta (še) ne bo, zato je zelo kmalu mogoče pričakovati taktični protiukrep Turčije.
Napoved turških »protiukrepov«
Odnosi med Brusljem in Ankaro, ki se je v zadnjih mesecih od Evrope (predvidljivo) obrnila proti Rusiji, so vse bolj napeti. In to ne le zaradi vseh morebitnih posledic propada begunskega dogovora in, milo rečeno, sumljivih okoliščin, v katerih je bil ta sprejet. Z begunskim dogovorom in nasploh z odnosom do beguncev in migrantov je Evropska unija v odnosu (ne le) do Turčije izgubila možnost uveljavljanja etičnih standardov in narekovanja tempa igre. Evropski »pogajalski« položaj do Turčije se je še dodatno oslabil z mlahavim in počasnim odzivom tako vodilnih evropskih politikov kot institucij do spodletelega poizkusa vojaškega državnega udara v Turčiji, ki je, v nasprotju s pričakovanji z realnostjo skreganih načrtovalcev evropske zunanje politike močno okrepil avtoritarno vladavino predsednika Tayyipa Recepa Erdoğana, ki z dolgimi in hitrimi koraka drvi proti diktaturi. V štirih mesecih po spodletelem puču in uvedbi (ter podaljšanju) izrednih razmer je bilo v Turčiji aretiranih, odpuščenih ali suspendiranih več kot 110.000 državnih uradnikov, sodnikov, učiteljev, profesorjev, vojakov, policistov … Oblasti so pod pretvezo boja proti terorizmu izvedle pogrom nad mediji (zaprtih je bilo 170 različnih medijskih platform) ter kurdskimi političnim predstavniki. Zaprtih je bilo 11 kurdskih poslancev, med njimi oba voditelja kurdsko-levičarske Ljudske demokratične stranke (HDP), odpuščenih pa 28 kurdskih županov.
Erdoğanu in njegovemu ožjemu krogu se pred Evropo ni treba pretvarjati. Njegova politika je – v nasprotju z evropsko – transparentna. Ravno netransparentna politika EU je bila tista, ki je turškemu predsedniku omogočila, da je šel tako daleč. A to je šele začetek zgodbe.
