Tiskane izdaje
Zineb el Rhazoui, odločna borka za človekove pravice in svobodo govora, ki ju je srdito branila tudi v svoji domovini Maroku in bila zato primorana v beg, je po zločinu, ki ni pretresel le Francije, ampak celotni Zahod, znova izzvana na bojišče − v boj proti strahu, ki so ga hoteli zasejati napadalci na francoski satirični tednik Charlie Hebdo.
»Ne moremo sprejeti, da so naši prijatelji umrli zaman, nadaljevati moramo z bojem in poskrbeti, da ga bodo z nami delili tudi drugi … Ubiti so bili zato, ker smo upodobili preroka Mohameda. Torej, ali bomo sprejeli, da je nekdo, ki riše preroka, obsojen na smrt. Nadaljevali bomo z bojem,« je odločena maroška pisateljica in ena od članic uredništva Charlie Hebdo, ki vrsto let s pronicljivim humorjem družbi nastavlja ogledalo.
Preživela je zato, ker je pred napadom odpotovala iz Francije, nemudoma, ko je izvedela za tragedijo, se je vrnila. »Ko sem prvič slišala – klicali so me in preverjali, ali sem živa – sem bila prepričana, da bom poklicala sodelavce in mi bodo povedali, da ni nič, da je le nekdo razbil okno. A nato so mi povedali, da je Charb mrtev – Charb naš prijatelj … Smo majhen časopis, nismo velika ekipa, vsi se dobro poznamo, skupaj smo jedli, pili in se zabavali … Katastrofa je, da izgubiš skoraj polovico osebja, druga polovica pa je ranjena ter travmatizirana in popolnoma pretresena.«
Bernard Maris, Georges Wolinski, Jean Cabut (Cabu), Charb, Tignous in Honore (Philippe Honore) ter Michel Renaud. Foto: AFP
V sredo opoldne so na ulici Rue Nicholas Appert ugasnila življenja osmih novinarjev, hladnokrvno umorjenih med uredniškim sestankom. Grožnje, ki so redno polnile njihove poštne in elektronske nabiralnike, so se udejanjile na najbolj grozovit način. »Ne moremo reči, da tega nismo pričakovali, saj so nam grozili že vrsto let. Vedeli smo, da smo ogroženi. Charba so zadnje dve leti tudi varovali. Vedeli smo, da nameravajo islamisti napasti naš časopis, a si nismo nikoli mislili, da tako nasilno in okrutno,« pravi politična aktivistka, ki se je pred leti, ko so jo preganjali v Maroku, za kratek čas zatekla tudi v Ljubljano.
Ko govori o ubitih sodelavcih in tistih, ki ranjeni ležijo v bolnišnicah, njen glas izdaja žalost, a ko spregovori o prihodnosti časopisa, v njem ni čutiti trohice dvoma: Charlie Hebdo bo nadaljeval svoje poslanstvo. »V Sloveniji sem živela eno leto in ljudi povprašala o humorju. Odgovorili so mi: 'Ah, humor, nanj ne damo veliko. To ni del naše tradicije. Morda med Bosanci, a ne med nami'. V Franciji je humor, še posebej v tisku, zelo stara tradicija; in Charlie Hebdo je simbol tega.« Kot pravi, za ustvarjalce časnika ni bilo tem, ki se jih ne bi lotili. »Šalimo se na račun vsega – predsednika, boga, papeža, cerkve, muslimanov, športa … Ohranjamo smisel za humor v drami vsakdanjika in nadaljevati moramo z našo družbeno vizijo, s humorjem.« Ne le Francozi, ampak tudi Evropejci so po njenih besedah v zadnjih dneh spoznali, da časnik, ki se je v preteklosti večkrat znašel na muhi najbolj globoko prizadetih, predstavlja svobodo – svobodo izrečene besede. »Zato moramo nadaljevati s tradicijo. Če Charlie Hebdo umre, bo umrla tudi tradicija satire in humorja. Tudi v najbolj tragičnih dogodkih je treba ohraniti smisel za humor.«
Že dan po napadu, nekaj ur po tem, ko se je v središču Pariza v znak solidarnosti in podporo svobodi govora zbrala večtisočglava množica, in v času, ko je policija še vedno mrzlično iskala domnevna napadalca, so še vedno pretreseni preživeli člani časopisa sporočili, da ne bodo klonili. Na nasilje bodo odgovorili kot najbolje znajo – s papirjem in črnilom, milijonom izvodov nove številke. Nastala bo v prostorih francoskega časopisa Libération. Zineb el Rhazoui se zaveda, da je pred njimi zahtevna naloga. »Hočemo, da je naslednja številka naša, v kateri bomo opisali svoja čustva in pričevanja tistih, ki so bili tam … Opisali bodo, kaj so videli, drugi pa bomo pisali o tistih, ki so umrli, kakšen je bil njihov boj in zakaj so morali izgubiti življenje.«
Pretresena francoska družba se je že nekaj ur po napadu združila pod skupim geslom Je suis Charlie (Jaz sem Charlie). Dostojanstveno so se poklonili žrtvam in sporočili, da bodo enotno branili temelje republike - svobodo, enakost, bratstvo. »Vsak teroristični napad ustvari več strahu kot žrtev. Tokrat je umrlo 12 ljudi, drugi so ranjeni, na tisoče je prestrašenih ... Pomembno je, da teroristom sporočimo, da ne bomo dovolili teroriziranja. Še naprej bomo uživali v svobodi, svobodi govora, ustvarjali karikature in še naprej bomo odpirali razprave o vsem, tudi o islamu in preroku.«
