Tiskane izdaje
London − Boris Johnson ni več kandidat za naslednjega britanskega premiera. Danes, kmalu zatem, ko je izgubil podporo Michaela Gova, s katerim se je skupaj boril za izstop države iz EU, se je umaknil iz tekme. Gove se je po začetnem obotavljanju odločil, da se bo za vodilni položaj v konservativni stranki raje potegoval sam.
Nekdanji londonski župan in pravosodni minister v britanski vladi, ključna zagovornika izstopa Združenega kraljestva iz EU, sta s svojima odločitvama povsem premešala karte v tekmi za prihodnjega voditelja konservativne stranke. Johnson je od prvega dne kampanje veljal za absolutnega favorita, Gove je vseskozi govoril, da se na položaju ne vidi.
Danes sta v roku nekaj ur zamenjala svoji vlogi. Oba sta si premislila, tekmo pa obrnila na glavo. Tako je postalo bolj ali manj jasno, da bo osrednji boj za vodilni položaj v stranki potekal med Michaelom Govom in notranjo ministrico Thereso May.
Theresa May. Foto: Leon Neal/AFP
Johnsonov umik bo nedvomno okrepil možnosti prvega, da na koncu prestopi prag Downing Streeta 10. Kandidaturo je danes sicer napovedalo več oseb, med njimi ministra Stephen Crabb in Andrea Leadsom ter nekdanji minister za obrambo Liam Fox, toda njihove možnosti za uspeh so majhne ali pa jih preprosto ni.
Poenotenje za zmagovalci
Novi britanski premier bo predvidoma znan v začetku septembra, ko bodo potekale konservativne strankarske volitve. Do takrat bo vsak od kandidatov poskušal predstaviti svojo vizijo razvoja države v postreferendumskem obdobju. Prvi cilj volilne tekme bo poenotiti razklano konservativno stranko, katere člani so se med referendumsko kampanjo borili na obeh straneh. Poleg predstavnikov evroskeptičnega tabora (Gove) so med kandidati tudi »zadržani« zagovorniki obstanka v EU (May). To kaže predvsem na to, da stranke želi delitve, ki so nastale med referendumsko kampanjo, pustiti za sabo. Ugotovitev ministra za kulturo Saajida Javida, da »smo sedaj vsi brexitovci«, je ta teden lepo povzela prevladujoče občutke v torijskih vrstah.
Vprašanje je, seveda, kako dolgo bodo ti trajali. Vse kaže, da bo izbiranje novega predsednika vlade naporen proces. Mnogi so napovedovali krvav spopad med enim najpriljubljenih otoških politikov na eni strani in enim najbolj spoštovanih konservativcev na drugi. Johnson in Gove sta več mesecev govorila iste stvari, toda ko je bilo kampanje enkrat konec, odločitev volivcev pa znana, sta se njuni poti razšli.
»Spoštujem in obožujem vse kandidate. Želel sem si zgraditi ekipo okoli Borisa Johnsona, zato da bi nas lahko politik, ki je zagovarjal izstop države iz Evropske unije, vodil v boljšo prihodnost,« je v izjavi, v kateri je naznanil svojo kandidaturo, danes zapisal Gove. »Toda na žalost sem prišel do ugotovitve, da Boris ni zmožen prikazati voditeljskih sposobnosti ali zgraditi ekipi za uresničitev naloge, ki je pred nami.«
Boris Johnson. Foto: Toby Melville/Reuters
Gove je vse do nedavnega zatrjeval, da ne misli kandidirati za položaj. Med razlogi je (zelo iskreno) navedel nekatere svoje pomanjkljivosti, od težav s številkami do bojazni pred letenjem. Novinarji in komentatorji so odločitev svojega nekdanjega stanovskega kolega vzeli kot dokončno in se raje osredotočili na ostale kandidate. K temu jih je še dodatno prepričalo njegovo domnevno zbliževanje z Johnsonom, prav tako bivšim novinarjem, s katerim si pred začetkom referendumske kampanje nista bila zelo blizu.
Kdo lahko premaga Thereso May
Zakaj se je Gove na koncu odločil, tako kot se je, ni bilo povsem jasno. Konservativni mediji so med razlogi navajali predvsem njegovo bojazen, da Johnson ne bo uspel (ali pa hotel) izpeljati izstopa države iz EU in da v tesni tekmi za položaj voditelja ne bo dovolj prepričljiv, da bi premagal sicer dobro pozicionirano Thereso May. Ta je tudi po napovedi kandidature Michaela Gova ohranila prvo mesto na političnih stavnicah, Gove pa se je uvrstil takoj za njo.
Boris je tako padel na tretje mesto, to pa ni bil edini udarec za njegov tabor. Nekdanji londonski župan je danes izgubil več podpornikov med konservativnimi poslanci, ki so se odločili, da prestopijo k Michaelu Govu. To seveda ni pomenilo, da je njegova kandidatura obsojena na neuspeh. Toda Johson je na koncu očitno presodil, da so njegove možnosti manjše, kot bi si želel.
»[Referendumski izid] je naša priložnost. Ustvarimo lahko gospodarstvo, v katerem bo vsem bolje,« je danes dejal pred svojimi podporniki, pri tem pa kot glavni vir težav izpostavil neenakost. Preveč je tistih ljudi, katerih plače se niso dvignile ali pa so se znižale, razlike med plačami direktorjev in delavcev pa so po njegovem prerasle vse meje dobrega okusa. Dohodkovna neenakost je problem, s katerim se mora spopasti prihodnja konservativna vlada, naslednji premier. »Odločil sem se, da to ne bom jaz.«
