Tiskane izdaje
Berlin – Ko je Nemčija pred desetletjem sprejela zadnjo varnostno doktrino, Islamske države še ni bilo, ruski predsednik Putin pa je veljal za zahodnega prijatelja. Nova nemška varnostna »bela knjiga« zdaj opredeljuje nove nevarnosti in svojo močno povečano odgovornost za obračunavanje z njimi.
Prve strani nemških časopisov še vedno v rednih presledkih polnijo novice o domačih vojaških letalih, ki ne smejo ali morejo vzleteti, in brzostrelkah, ki v vročini zgrešijo cilje. Nemčija pa je na nedavnem Natovem vrhu prevzela poveljstvo nad enim od štirih bataljonov zahodne vojaške zveze v vzhodni Evropi, ki naj vse bolj sovražni Rusiji jasno ponazorijo veljavnost razvpitega Natovega petega člena. Tudi v Varšavi so poudarili, da bi bil napad na eno članico napad na vse, pa čeprav bi bila žrtev ruska soseda. Ruska aneksija Krima, ki jo v Berlinu razumejo kot prvo nasilno spremembo evropskih meja po drugi svetovni vojni, je streznila velik del nemške diplomacije, kot veliko nevarnost vidijo tudi nestabilnosti na Bližnjem vzhodu in begunsko krizo.
Socialdemokratski zunanji minister Frank-Walter Steinmeier še vedno upa, da se bo nekako rešil vsaj konflikt z Rusijo, in je tudi zato pred vrhom obtožil Nato rožljanja z orožjem: Rusiji naj bi to dalo vedeti, da Nemčija še vedno prisega na dediščino »Ostpolitike« socialdemokratskega kanclerja Willyja Brandta, nemški konservativci pa opominjajo, da so Brandtu, Helmutu Schmidtu in tudi Helmutu Kohlu hrbet krile odločne ZDA, ki so še posebej v času republikanskega predsednika Ronalda Reagana Sovjetsko zvezo vpletle v oboroževalno tekmovanje, ki ga s svojim razsutim komunističnim gospodarstvom ni zmogla.
Popravljanje obrambnih in varnostnih pomanjkljivosti
Rusija ni več komunistična, ni pa tudi demokratična v zahodnem smislu in pod sedanjim vodstvom se večini članic zveze Nato spet dozdeva čedalje nevarnejša. Zahodne države hočejo biti pripravljene, med njimi še posebej Nemčija, katere kanclerka je po telefonskih pogovorih z ruskim kolegom izjavila, da ta živi v nekem svojem svetu. Z obrambnimi pomanjkljivostmi je že začela pospravljati ministrica Ursula von der Leyen, deklica kanclerke Angele Merkel za številne, če že ne za vse težke naloge. V sedanjem napetem položaju vojska in diplomacija vsekakor sodita v to kategorijo in na 86 straneh nove varnostne »bele knjige« tako pišejo o »paralelnosti in razsežnostih kriz in konfliktov, kakršnih še ni bilo«.
Pa tudi o tem, da je Nemčija »globalno povezana država, ki ima zaradi svojega gospodarskega, političnega in vojaškega pomena pa tudi ranljivosti odgovornost aktivno sooblikovati globalno ureditev«. Nemčija kanclerke Angele Merkel izgublja upanje, da bi se lahko tako kot dolga desetletja po drugi svetovni vojni vrnila v varnostno okrilje drugih držav, potem ko se je iz njega postopoma izvijala že med prejšnjimi krizami. Spomnimo se, kako vroče razprave je povzročilo nemško mirovno posredovanje na Balkanu in celo na začetku v Afganistanu ali na Bližnjem vzhodu, danes pa država posreduje od Malija do Afganistana in marsikje vmes ter se skupaj s Francijo z Rusijo suvereno pogaja o ukrajinski krizi. Zdaj še ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji ob boku prevzema eno najbolj spornih vojaških poveljstev vojaške zveze Nato.
ZDA ne bodo več igrale vloge svetovnega policaja
Nekdo najbrž res mora zapolniti varnostni vakuum, ki so ga za seboj pustile ZDA predsednika Baracka Obama. V skladu s svojimi predvolilnimi obljubami je demokratski politik obračunal z bojevito dediščino predhodnika Georgea W. Busha, pa čeprav ga republikanski nasprotniki obtožujejo zaradi hitrega umika vojske iz Iraka prav v času, ko je nova strategija generala Davida Petraeusa začela kazati rezultate. Sedanji ameriški predsednik je na Natovem vrhu v Varšavi sicer zagotavljal, da je varnost njegove države in Evrope nedeljiva, vsaj njegove ZDA pa očitno ne nameravajo več igrati vloge svetovnega policija. To so spoznali tudi nasprotniki vsega zahodnega, ki so jih k akciji usmerila že obračunavanja z bližnjevzhodnimi avtokrati, saj bi lahko barvne revolucije kaj hitro dosegle tudi nekatere izmed njih. Z vero v prevlado Zahoda je precej obračunala tudi zadnja finančna in gospodarska kriza.
Med ponovnim dviganjem glave islamskega terorizma tudi ZDA spoznavajo, da umikanje samo še krepi gorečnost nasprotnikov in sovražnikov, a je nemške strahove, da se v varnostnih vprašanjih ne bodo več mogli opirati na druge, potrdil tudi britanski referendum o izstopu iz Evropske unije. Britanija sicer ostaja v Natu in je v dokaz svoje varnostne zanesljivosti tudi sama prevzela poveljstvo nad enim od rotirajočih vzhodnoevropskih bataljonov, a je brexit za Nemčijo še eno potrdilo, da mora celinska Evropa okrepiti svojo obrambno sposobnost. Ob novi varnostni doktrini potekajo celo vroče razprave, ali naj služenje v nemški vojski dovolijo tudi državljanom drugih držav EU.
Že ukrajinska kriza je kanclerko Merklovo – tako kot voditelje drugih Natovih držav – prepričala, da je začela povečevati vojaški proračun, pa čeprav bo približevanje dvoodstotnemu cilju bruto domačega proizvoda kljub novim desetinam milijard evrov še trajalo. A saj osrednja evropska država tudi v novih nevarnih časih ne namerava delovati sama in v novi varnostni knjigi še posebej poudarja posredovanja pod okriljem Združenih narodov, kjer bi se Nemčija rada povzpela v varnostni svet. Tudi sicer naslednica Hitlerjevega režima nikoli več noče delovati kot običajna velesila. Nemška vojska pa se bo pripravljala na skupno delovanje s policijo, če bi to zahtevala velika teroristična akcija.
