Tiskane izdaje
Amnesty International (AI) je v izjemno ostri kritiki pozvala Evropsko unijo, naj znova premisli o svojem sramotnem sodelovanju z libijskimi oblastmi in o tem, kako bi bilo mogoče odpreti legalne in varne evropske poti za tamkaj ujete migrante, ki so v Libiji množično obtičali v človeka povsem nevrednih razmerah. Človekoljubna organizacija je še prav posebej kritična do evropske podpore libijskim oblastem, ki zdaj v Sredozemlju na veliko ustavljajo begunce v čolnih, da bi jih potem prisilno vrnile v Libijo in jih tam »internirale« v nekakšnih begunskih taboriščih, ki pogosto spominjajo na koncentracijska.
EU je sokriva zločinov
Evropska unija s tem podpira tudi tiste, ki pogosto celo sodelujejo s tihotapci, ki izkoriščajo, zlorabljajo in mučijo begunce in migrante, v svojem poročilu evropsko politiko kritizira Amnesty International. Evropske vlade namreč niso le seznanjene z mučenji, prisilnim delom, zlorabami, izsiljevanjem in celo ubijanjem beguncev, kar vse se dogaja v libijskih taboriščih, ampak so za vse te zločine, kot je izjavil predsednik evropskega dela organizacije John Dalhuisen, tudi sokrive.
Članice Evropske unije so se za takšno politiko odločile zato, da bi ustavile ilegalno priseljevanje iz Afrike čez Sredozemlje v Evropo. Pomagale so izuriti libijsko obalno stražo in z milijoni evrov podprle tiste specializirane organizacije Združenih narodov, ki so zadolžene za izboljševanje življenjskih pogojev v begunskih taboriščih v severnoafriških državah. Toda Libija je zaradi vsega, kar se v državi dogaja po strmoglavljenju dolgoletnega diktatorja Moamerja el Gadafija in ponesrečenem evropskem poskusu demokratizacije države sama v tako katastrofalnem stanju, da beguncev preprosto ni sposobna ustrezno sprejeti in jih očitno ni zmožna niti začasno namestiti.
Libijski begunski pekel
Humanitarne organizacije iz povem razsute države, v kateri se za oblast prerivata kar dve vladi in nešteto oboroženih milic, zato že dolgo poročajo o zlorabah beguncev, izkoriščanju nesrečnežev za prisilno delo in celo o preprodajanju migrantov kot sužnjev, kar je pred časom posnela tudi CNN in kar je potem med voditelji evropskih in afriških držav na nedavnem vrhunskem srečanju EU-Afrika v Abudži povzročilo pravi šok.
Voditelji so se tudi zato dogovorili o dodatni pomoči beguncem in njihovem vračanju iz Libije nazaj v države izvora, kar pa je po prepričanju Amnesty International v sedanjih razmerah prav tako povsem nerealno in neizvedljivo. V Libiji je namreč pogosto nemogoče uradno in vsaj približno zanesljivo ugotoviti celo to, koliko sploh je v državi vseh beguncev, kaj šele, koliko jih imajo v svojih »ilegalnih« taboriščih različne oborožene milice, tihotapci in kriminalne tolpe, ki potem trgujejo z njimi ali jih izkoriščajo za prisilno delo. Evropska prizadevanja so zato prevečkrat podobna zavestnemu odrivanju problema na tretje države in načrtnemu zatiskanju oči pred grozodejstvi, ki se že leta dogajajo beguncem in migrantom s črne celine.
V Amnesty International zato opozarjajo, da gre za povsem napačno politiko in zgrešeno reševanje problema, s katerim se sicer nezakonito priseljevanje beguncev v Evropo samo še dodatno kriminalizira.
