Tiskane izdaje
Zagreb – Dejstvo, da je sestanek Kolinde Grabar Kitarović z Vladimirjem Putinom v Sočiju namesto predvidenih dvajset trajal kar sto dvajset minut, kaže na pomembnost sestanka in tudi na zapletene hrvaško-ruske odnose ter vrsto nerešenih oziroma spornih vprašanj med državama.
V želji, da bi za vsako ceno postala članica evroatlantskih integracij, hrvaška politika (razen nekdanjega predsednika Stipe Mesića) ni namenjala posebne pozornosti odnosom z Rusko federacijo. Tako je neslavno propadel tudi eden največjih skupnih projektov naftovod Družba Adria, in to zaradi takrat »prozahodno« usmerjene HDZ, ki je leta 2005 predsedniško kampanjo svoje kandidatke in poznejše premierke Jadranke Kosor gradila prav na ustavitvi tega projekta. O zanemarjanju odnosov med državama nazorno priča podatek, da že sedem let ni bilo sestanka medvladnih komisij in da Hrvaška v dolgih dvajsetih letih ni našla obljubljenega poslopja za rusko veleposlaništvo v Zagrebu.
Temna ukrajinska senca
V preteklem letu so se odnosi med državama dodatno zaostrili. Takoj po volitvah je premier Andrej Plenković odpotoval v Ukrajino, kjer je vztrajal pri vrnitvi Krima in zaostritvi sankcij proti Rusiji, kot rešitev rusko-ukrajinskega spora pa ponudil model reintegracije vzhodne Slavonije. Rusi so to ocenili za neprimerno vmešavanje v njihove notranje zadeve, hrvaško ponudbo za posredovanje pa so ne le obsodili, ampak so se iz nje celo ponorčevali. Vlada je celo po že napovedanem srečanju ruskega predsednika s hrvaško predsednico poslala v Ukrajino delegacijo, česar tokrat niso obsodili samo Rusi, ampak tudi predsednica, ki je opozorila na dogovor iz Minska.
Medtem je izbruhnila afera Agrokor, ki jo je ovešen z medaljami naznanil uniformirani ruski veleposlanik Anvar Azimov, in to z besedami: »Ruske banke propadlega koncerna ne nameravajo več financirati«. Sberbanka in VBT sta v Agrokor vložili kar 1,4 milijarde evrov. Rusi so med prvimi tožili Ivico Todorića in Agrokor, nezadovoljni pa so tudi z ukrepanjem hrvaške oblasti, ki jih je s sprejetjem »lex Agrokor« spravila v neenakopraven položaj v primerjavi z ameriškim Knighthead skladom. Ruske banke se počutijo dvakrat ogoljufane. Najprej jih je ogoljufal Todorić, nato še hrvaška vlada. Zdaj od vlade zahtevajo, da jim država, če je že prevzela upravo, vrne njihov denar. Putin je bil bolj mil in je hrvaški predsednici dejal, da »ruske banke financirajo ozdravitev hrvaškega Agrokorja«.
Kolinda Grabar Kitarović je morala Rusom pojasnjevati tudi pobudo »Tri morja«, ki jo Rusi (pa ne samo oni) doživljajo kot ameriškega »trojanskega konja«. Rusom ni po volji nesorazmerno obsežno hrvaško vojaško delovanje na ruskih zahodnih mejah, kamor je Hrvaška poslala 290 vojakov, kolikor jih je poslala tudi precej večja in precej močnejša Francija. Predsednik in predsednica sta na veliko razpravljala o stanju v Jugovzhodni Evropi, predvsem v Bosni in Hercegovini, pogovarjala pa sta se tudi o razsodbi arbitražnega sodišča o obmejnem sporu s Slovenijo.
Ponujena roka sprave
Rusija noče, da bi Hrvaška postala nova Poljska, ki jo sicer imajo za »najbolj protirusko državo v EU«, zato je Hrvaški po svoje že ponudila roko sprave. Z uporabo ruskega plina bi končno lahko zmanjšali onesnaževanje Slavonskega Broda, ki prihaja iz tamkajšnje rafinerije, čemur je sicer nasprotoval največji Putinov privrženec s tega območja, predsednik Republike srbske Milorad Dodik.
Poleg tega je Plenković podporo HNS plačal tudi s podpisom desetletne pogodbe o tem, da bo Rusija s plinom preskrbovala Hrvaško, in to z milijardo kubičnih metrov na leto, kar je, kot je poudaril Putin, polovica »hrvaških letnih potreb«. Prvo plinsko združenje namreč povezujejo s HNS in njenim bivšim, najverjetneje pa tudi bodočim predsednikom Ivanom Vrdoljakom. Glede na to pogodbo je negotova upravičenost gradnje LNG-terminala na Krku, pri katerem vztraja predsednica, ki pa ga, kar je posebno zanimivo, ni na vladnih straneh o možnosti naložb v energetiko na območju Hrvaške.
Za izboljšanje rusko-hrvaških odnosov se zavzemajo tudi številni poslovneži, ki opozarjajo, da se Hrvaška do Rusije včasih vede »bolj papeško od papeža«. Kot primer naj povemo, da so poslanci HDZ v evropskem parlamentu zbirali podpise proti gradnji rusko-nemškega plinovoda Severni tok 2. Ves ta čas sta imeli kljub sankcijam Madžarska in Slovenija vzorne gospodarske odnose, zato ni nič čudnega, da je s predsednico v Moskvo odpotovalo 150 poslovnežev. Putin je predlagal tudi »skupno nastopanje hrvaških in ruskih podjetij v tretjih državah«.
Vprašanje pa je, koliko lahko sama predsednica, glede na skromna ustavna pooblastila, pripomore k otoplitvi odnosov med državama. Omenjena Mesićeva izkušnja kaže, da brez odločne podpore vlade in premiera ne more kaj veliko storiti, dejstvo je, da v spremstvu predsednice ni ne ministrice za zunanje zadeve ne za gospodarstvo. Nova priložnost se bo ponudila, ko bo Putin – ki je že sprejel povabilo, niso pa še točno določili datuma – obiskal Hrvaško in se sestal s premierom, ki ima veliko večja pooblastila kot predsednica države.
