Oživlja »ostpolitik«, odkriva »westpolitik«

Bergogliev državni tajnik poskuša vrniti Vatikan med velike akterje svetovne politike.

Objavljeno
22. avgust 2017 17.07
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Vatikanski državni tajnik Pietro Parolin, ki velja za najbolj zanesljivega in zvestega sodelavca papeža Frančiška, pa tudi formalno je kot šef vlade drugi človek papeške države, je ta teden v Rusiji, najprej v Moskvi, potem bo šel še v Soči.

Začel je svojo in Frančiškovo največjo novodobno diplomatsko akcijo. Sveti sedež hočeta vrniti med odločilne dejavnike svetovne politike. Parolinovi glavni sogovorniki te dni so ruski zunanji minister Sergej Lavrov, pravoslavni patriarh Kiril in naposled v Sočiju še ruski predsednik Vladimir Putin.

Ofenziva je vse obsegajoča, od ekumenizma, seže pa do poskusa posredovanja med velesilama, tudi mir na Bližnjem vzhodu in položaj kristjanov na svetu, ob strani pa pušča morebiten obisk papeža v Moskvi, kar so analitiki napovedovali kot cilj akcije. Bolj bistveno od tega se zdi vatikanski diplomaciji ta čas posredovati med Washingtonom in Moskvo. Odkriva namreč, da je za morda oživljen vpliv katoliške cerkve vsaj toliko pomembna zahodna kot vzhodna politika. Vatikan bi lahko postal koristen, celo odločilen posrednik med Putinom in Trumpom, je slišati mnenja izza obzidja.

Državni tajnik se je takoj po prihodu v Moskvo pogovarjal s pravoslavnim kolegom Hilarionom, ki ima sicer v moskovski ortodoksni centrali manjšo funkcijo od Parolinove v Vatikanu, samo za zunanje zadeve je zadolžen, ne predstavlja države, kakor jo Parolin. Na prvem sestanku sta se pogovorila o vsem, kar bo na dnevnem redu »zgodovinskih srečanj«, povedali so tudi, da se vendarle nista pogovarjala o morebitnem obisku papeža Frančiška v Moskvi, ker to ta trenutek ni najbolj pomembna in odločilna tema. Mediji so namreč veliko ugibali, ali se bosta papež in patriarh kmalu srečala v Moskvi ali kateri drugi državi. Že spet je bila, vsaj v srednji Evropi, med kandidatkami omenjana Slovenija.

V pravoslavnem svetu, ki nima osrednjega papeža kot katolicizem, je moskovska patriarhija daleč najmočnejša, simbolična srečanja s carigrajskim patriarhom ali z drugimi pravoslavnimi cerkvami so bolj folklornega pomena.

Casaroli, Parolin in mir na svetu

»Parolin je novi Casaroli«, se razlegajo komentarji večine vatikanistov in mednarodnih analitikov, pri tem pa poudarjajo, da se sedanji šef vatikanske vlade in diplomacije vrača k izvirom prodora katoliške cerkve na svetovno prizorišče v drugi polovici prejšnjega stoletja. Casaroli je z ofenzivo, imenovano »ostpolitik«, pripeljal do odmrzovanja ledu med vzhodom in zahodom, naposled pa je pomagal pripeljati do zloma sovjetskega imperija in padca berlinskega zidu.

Vlogo tedanjega državnega tajnika v Vatikanu še danes ocenjujejo zelo različno. Najbolj radikalno konservativni del kurije, tisti, ki trdo nasprotuje sedanjemu papežu Frančišku, mu še danes očita, da se je »prodal komunistom«, bolj zmerni del pa, da je v imenu Poljaka Wojtyłe, sedanjega svetnika Janeza Pavla II., največ storil za ohranitev in nov prodor katolicizma.

Tisti, ki ne vedo, kako bi se opredelili, poudarjajo, da je bil Casaroli predvsem pobožen duhovnik, ki je na diplomatskem področju naredil, kar mu je narekovala vera in mu ukazal šef, tedanji papež. Proslavljeni diplomat Agostino Casaroli je bil prvi in zadnji predstavnik katoliške cerkve na tako visoki ravni, ki je obiskal Moskvo. Bilo je leta 1988, tako rekoč tik pred padcem komunizma in zlomom sovjetskega imperija. Ledu med Rimom in Moskvo kot prestolnico pravoslavnega krščanstva, ki sta se razšla leta 1054, mu ni uspelo razbiti, to je s tedanjim papeškim nuncijem slovenskega rodu Ivanom Jurkovičem storil šele papež Frančišek, ko se je lani februarja v Havani srečal s patriarhom Kirilom. Jurkovič je bil nuncij v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji, za obzidjem velja za najboljšega poznavalca vzhodne Evrope pa tudi rusko-ukrajinskih zapletov.

Za havansko srečanje so bili seveda zaslužni tudi v Moskvi, prispevali so zamisel o kraju srečanja, ki je z navzočnostjo sedanjega vrhovnega komandanta Raúla Castra spominjal na za Moskvo slavne sovjetske čase, pa tudi sklepni dokument so tolikanj skresali, da ni izzvenel čisto po vatikanskih željah.

Do čisto prave odmrznitve, za katero je bilo bežno srečanje v kubanski prestolnici po skoraj tisoč letih res premalo, bo najbrž moralo miniti še nekaj časa. Vatikanska naprezanja za zbližanje so po Casarolijevih prizadevanjih v osemdesetih letih namreč nekoliko zbledela, ker v Moskvi niso zlahka pogoltnili, da je v Rimu za katoliškega poglavarja Poljak, čigar življenjski cilj je bil zrušiti ruski, takrat še sovjetski komunizem. V Ratzingerjevem času je tlelo novo upanje, ker je bil tedanji patriarh Aleksej po rodu (ruski) Nemec. Tudi iz tega ni bilo nič, pa še patriarh je umrl. Moral je priti Bergoglio, Argentinec italijanskih korenin, ki na svet gleda čisto drugače kot večina cerkvenih političnih in diplomatskih kadrov izza obzidja.

Papež in Putin, papež in Trump

Parolin svoji nalogi vrniti se v za Vatikan politično plodne čase »ostpolitik« že nekaj časa, posebej pa zadnje tedne, dodaja še eno ofenzivo. Ob vzhodni mora iznajti še zahodno politiko, pravijo ji »westpolitik«. Z Donaldom Trumpom se spreminja mednarodno ozračje, tudi odnosi med Vatikanom in Washingtonom se (ne glede na ameriške formalne izjave) vrtijo skladno z vsak dan malo drugačnimi vetrovi iz Amerike. Zelo dobro informirani krogi izza obzidja ne skrivajo ambicij, da bi prav papeška država storila odločilne korake za razpletanje »čudnih« odnosov med Putinom in Trumpom. To je vsaj med vrsticami v zadnjih pogovorih omenil tudi državni tajnik Parolin.

Pietro Parolin je v zadnjem času večkrat poskusil posredovati za mir v Venezueli, pa mu ni šlo ravno od rok. Razmere v Caracasu dobro pozna, tam je bil nuncij, preden ga je Frančišek poklical za državnega tajnika. Spodletelo pa mu je, ko se je že dogovoril za nekakšno premirje, za trenutek je tako rekoč ustavil opozicijo, venezuelski režim pa je to spretno izkoristil za svojo utrditev.

Parolin poudarja, da akcije v Venezueli še ni konec, tudi obupal še ni, pa čeprav je predsednik Maduro izpeljal referendum in prehitel nasprotnike, ki imajo sicer večino v parlamentu. Tudi venezuelska kriza utegne biti del vatikanske posredniške akcije med novim vzhodom in novim zahodom v novih časih v mednarodnih odnosih okrepljenega Putina in nepredvidljivega Trumpa.