Tiskane izdaje
Reykjavik – Nimajo železnice in McDonaldsa, zdaj poleti nimajo niti zvezdnega neba. Imajo pa veliko največjih živali tega sveta. Islandci pravijo, da imajo kitov v svojih mrzlih vodah preveč, zato jih poleti pač tudi pobijajo. In ne zgolj kažejo turistom. Čeprav jim več zaslužka prinese to drugo. Tudi letos je tako. S 1. julijem se je začela trimesečna sezona kitolova. Prišli so torej kruti dnevi za simpatične velikane in dnevi dobrega biznisa za nekaj stotnij Islandcev.
V teh dneh so na Islandiji kiti znova na meniju žolčnih pogovorov. Doslej so bili zgolj na menijih nekaj deset restavracij, kjer vam še vedno (poleg Japoncev, Norvežanov in nekaterih severnjaških plemen) z veseljem postrežejo z zrezkom brazdastega kita, z novo sezono kitolova pa so oživele tudi razprave o nesmiselnosti in krutosti tega početja.
V tem primeru je islandska dvoličnost res neverjetna: medtem ko v središču Reykjavika mladenke v imenu okoljevarstvenih in do živali prijaznih organizacij delijo letake z grozljivimi podobami razkosavanja kitov in prosijo za podpis pod peticijo proti kitolovu, se na obzorju nekaj kilometrov severneje v miniaturno pristanišče v zalivu Hvalfjordur (v prevodu Zaliv kitov) že vrača bodisi Hvalur 8 (Kit 8) bodisi Hvalur 9. To sta letos edini aktivni islandski ladji, ki sta usposobljeni za lov na nič hudega sluteče velikane v Severnem morju. Da bi bila krutost človeka do narave še večja, je prav Zaliv kitov eden največkrat fotografiranih na vsej Islandiji, eden od zalivov z najbolj romantičnim sončnim zahodom poleti in polarnim sijem pozimi na tem planetu. In potem vanj prav počasi, zaradi težkega tovora seveda, pripluje kitolovka, ki ob sebi vleče plen ...
Ko pridejo mesarji in ribiči
Zaliv kitov je v teh dneh dostopen le mrtvim kitom in približno 150 še kako živim mesarjem in ribičem. No ja, to niti niso ribiči, saj ne lovijo rib. Lovijo sesalce, največje prebivalce Zemlje. Ribiči so pravzaprav kiti, ki sta jih narava in lakota naučili zgolj odpirati nekaj metrov velika usta, da vanje priplavajo ribe in ribice. Mesarji, ki zaslužijo okoli šest tisoč evrov na mesec (na svojo žalost imajo delovno le eno trimesečje v letu), se po ovinkasti cesti vsako jutro spustijo do roba zaliva, kjer je edina še delujoča predelovalnica kitovega mesa na Islandiji. Edina, a ta dovolj velika, da je njen lastnik Kristjan Loftsson za islandske razmere zelo bogat gospod. In v očeh širnega sveta, kamor sodi tudi Barack Obama s svojim nedavnim podpisom pod peticijo, zelo krut človek. Na Islandiji je sicer drugače: Loftsson je zanje pač biznismen, kakršnih bi bilo še precej več, če bi jim ministrstvo za ribolov dovoljevalo ukvarjanje s kitolovom. Toda ladji Hvalur 8 in Hvalur 9 sta edini z licenco za lov. Radovednim turistom, kaj šele novinarjem ali greenpeaceovcem, je dostop do pomola in predelovalnice seveda onemogočen. Največji islandski časnik je letošnji prvi ulov minuli torek ujel le s fotografijami iz drona, ki je skupaj z lačnimi galebi krožil nad Hvalfjordurjem.
Oba Hvalurja bosta letos skupaj ujela 154 brazdastih (do 28 metrov in 75 ton) in 229 ščukastih kitov (do devet metrov in deset ton). To je namreč kvota ministrstva za leto 2015, ki po domačih analizah ustreza ribičem, da jim kiti pač ne bi odžrli preveč rib. Vsak Hvalur ima dve posadki, vsak Hvalur bo vsak dan v zaliv v povprečju privlekel dva kita. Prvi ulov pred dnevi je bil bogat: Hvalur 9 je s topom v glavo ustrelil samico brazdastega kita, dolgo slabih 26 metrov in težko dobrih 70 ton. S topovsko kroglo je šla v kita tudi jeklenica, s katero so plen nato privezali ob ladjo in ga z vitlom izvlekli na kopno, kjer so se ga lotili mesarji. Od 70-tonskega orjaka je ostalo približno 20 ton – predvsem za Japonce – najbolj kakovostnega mesa, ki so ga nato zamrznili.
Jeseni na krožnike Japoncev
Kitovo meso se bo v Zalivu kitov zdaj kopičilo do septembra, ko bo po nekaj tisoč ton drag(ocen)e specialitete prišla japonska hladilna ladja, registrirana v karibski državici St. Kitts in Nevis, in ga odpeljala k sladokuscem na Daljni vzhod. Statistika pač pove, da 90 odstotkov kitovega mesa Islandci izvozijo na Japonsko, kjer ga redno uživajo trije odstotki prebivalcev (število jedcev sicer strmo upada). Tudi na Islandiji se s kiti redno prehranjujejo okoli trije odstotki domačinov (in precej radovednih turistov, ki jih zanima »lokalna znamenitost«). Toda v obeh otoških državah je med tremi odstotki ogromna razlika. Na Islandiji to pomeni 10.000, na Japonskem pa štiri milijone ljudi ... Na veliko žalost 383 letos povsem legalno ustreljenih velikanov v vodah okoli Reykjavika in ob sočustvovanju precej več kot štirih milijonov ljudi po svetu, ki kitovega zrezka nikakor ne bi zaužilo.
