Papež o družini, ljubezni, seksu in poroki

Pozval je k sočutju do ljudi, ki so se ločili in znova poročili, in spoštovanju homoseksualne skupnosti, a stališče Cerkve se ne spreminja.

Objavljeno
08. april 2016 14.44
RELIGION-EASTER/POPE-VIGIL
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Amoris Laetitia − O ljubezni v družini je naslov posinodalne apostolske spodbude, ki jo je danes objavil papež Frančišek. Svetovno zanimanje je vzbudil tudi z napovedjo, da bo prihodnjo soboto obiskal grški otok Lesbos, ki ga v Rimu primerjajo z Lampeduso.

Zanimanje za papeževo pisanje o družini, ljubezni, seksu in poroki, kakor so okrožnico z zapletenim imenom posinodalna apostolska spodbuda poimenovali za vatikanskim obzidjem, je bilo v katoliški javnosti po vsem svetu veliko. K temu sta prispevali dve sinodi, ena neformalna, druga uradna, ki sta zadnji dve leti sprožali glasne polemike v rimski kuriji in v katoliški skupnosti po svetu. Med škofi in kardinali je zaradi javnosti znanih izidov glasovanja o najbolj občutljivih temah prišlo do soočanja mnenj, nekateri najvišji prelati so se svojemu šefu papežu tudi javno uprli.

Sklepna beseda o razpravah

Papeževa posinodalna spodbuda se zdi vatikanistom nekakšna kompilacija vseh mnenj, izrečenih na sinodi, s tem pa verjetno nihče od sinodalnih očetov ne bo popolnoma zadovoljen. Ne tisti, ki jih zunanji komentatorji uvrščajo med tako imenovane liberalce, ne drugi, ki jih imajo za izrazite konservativce.

Frančišek je že med sinodo napovedoval, da bo njegova okrožnica pač sklepna beseda o razpravah, ki so temeljile na mnenjih in predlogih, zbranih predvsem med laiki v katoliških škofijah po vsem svetu.

Amoris Laetitia je dokument, zapisan na 264 straneh, razdeljen je na devet poglavij, med katerimi je večina sprejemljivih za vse, ki ga bodo brali, saj temelji na teološkem izrazoslovju in poudarja krščansko usmiljenje v papeškem jubilejnem letu usmiljenja.

Sporno osmo poglavje 
o obhajilu

Nekaj poglavij pa utegne sprožiti nove polemike, saj je sedanji papež v prvih treh letih svojega vladanja sprožil nenavadno glasne in demokratične razprave, kakor jih njegova institucija ni bila ravno navajena. Za morda najbolj sporni del dokumenta vatikanisti razglašajo osmo poglavje, ki govori o možnosti sprejetja v katoliško občestvo (civilno) ponovno poročenih ločencev, ki jim je bilo doslej odtegnjena pravica do obhajila. Take primere naj bi obravnavali posamično, njihova katoliška poroka za Cerkev po starih razlagah še vedno velja. Papež Frančišek pa razlaga, da nihče ne more biti obsojen večno, ker logika evangelija pač ni taka.

Ponovno poročeni ločenci naj se v prihodnje ne bi smeli počutiti kot izobčenci, opozarja papež, ki pa manj odprto obravnava istospolne skupnosti. Frančišek sicer nasprotuje diskriminaciji spolno drugače usmerjenih, izraža tudi sočutje s starši in drugimi svojci istospolno usmerjenih. Cerkev bi se morala po njegovem izogibati kakršnim koli znakom nepravične diskriminacije homoseksualcev. Opozarja pa, da skupnosti istospolno usmerjenih niso v ničemer podobne božjemu načrtu za zakon in družino.

Sprejeti in voditi, 
diskretno in potrpežljivo

Bolj prizanesljiv je Frančišek do drugih »nepopolnih katoličanov«, še posebej do heteroseksualnih parov, ki živijo v izvenzakonski skupnosti. Po njegovem jih je potrebno sprejeti in voditi, diskretno in potrpežljivo. Upošteva namreč, da se morda taki pari niso poročili zaradi revščine ali pa zaradi kulturnih razlik med partnerjema.

Razprave o družini, ljubezni, seksu in poroki so sicer notranja vprašanja papeške institucije, ki pa vendarle vplivajo tudi na širšo javnost. Še posebej odmevni utegnejo biti sklepi posinodalne apostolske spodbude v državah s katoliško tradicijo, zlasti tistih v vzhodnem, postkomunističnem delu Evrope. Še bolj pa na afriške države, ki se zadnje čase ob močni širitvi katolicizma na črni celini uvrščajo med izrazito konservativne cerkvene skupnosti.

Za širšo svetovno javnost je morda še bolj od apostolske spodbude, ki zadeva samo katoliško občestvo, neposredno pa ne tudi drugih zemljanov, zanimiva in pomembna papeževa napoved, da bo prihodnji teden, v soboto, 16. aprila, obiskal grški otok Lesbos, ki velja za simbol svetovne begunske krize zadnjega časa. Frančiška sta v Grčijo formalno povabila carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej in atenski nadškof Hieronim.

Obiskal bo begunska taborišča na Lesbosu, ki so ga v Vatikanu krstili za »egejsko Lampeduso«. Kot komentirajo v Rimu, hoče Frančišek opozoriti na nečloveške pogoje, v katerih živi na tisoče beguncev in migrantov, z njimi pa tudi prebivalci Lesbosa. Uradni vatikanski viri omenjajo, da obisk pomeni tudi odločno kritiko sporazuma med Evropsko unijo in Turčijo. Tretja zanimiva novica iz Vatikana govori o vabilu v Rim, ki ga je papeška akademija za socialne znanosti poslala ameriškemu demokratskemu predsedniškemu kandidatu Bernieju Sandersu. Prihodnji teden se bo udeležil konference o socialnih, ekonomskih in okoljskih vprašanjih, ki jo bo odprl in vodil sam papež. Posebno srečanje s Sandersom, ki je Jud, ni napovedano, ni pa tudi izključeno.