Tiskane izdaje
Papež Frančišek je sklenil tridnevni obisk v Armeniji. Čeprav besede genocid ni imel zapisane v pripravljenem govoru, je s prav to besedo še enkrat odločno obsodil turški pokol poldrugega milijona Armencev v obdobju prve svetovne vojne. Armenci in Turki so slišali obsodbo, papeževega poziva k spravi med sosedama pa – se zdi– niso opazili.
Ko je govoril na trgu v središču Erevana, je Jorge Mario Bergoglio zaželel obema narodoma, naj jima bog blagoslovi pot k spravi, mir pa naj zavlada tudi v Gorskem Karabahu.
Poziv zlasti v Turčiji ni veliko zalegel. Podpredsednik turške vlade Nuretin Canikli je po prvi omembi genocida šefa cerkvene države obtožil, da iz njega govori križarska miselnost.
Zakaj so se Turki vznemirili
Turke je tudi zmotilo, ker je papež med obiskom prišel prav do turške meje in se tam poklonil žrtvam genocida. Moti jih tudi, ker se je srečal s potomci nekaterih Armencev, ki so preživeli masaker, o teh pa je predvsem v Vatikanu znano, da jim je pred stoletjem zavetje ponudil tedanji papež Benedikt XV.
Turčija nikoli ni priznala zločina nad armenskim ljudstvom. Vedno je zagovarjala svojo tezo, da je šlo za prvo svetovno vojno, med njo pa je bilo veliko žrtev na obeh straneh. Tudi na armenski, kjer pa nikakor ni bilo toliko žrtev, kakor trdijo v Erevanu, se zagovarja Ankara.
Odnose med Vatikanom in Turčijo je po mnenju Erdoğanove Turčije zastrupil papež Janez Pavel II., ko je pred poldrugim desetletjem med prvim papeškim obiskom obsodil turški obračun z Armenci kot prvi genocid v dvajsetem stoletju.
Njegov naslednik Benedikt XVI. besede genocid ni uporabil, Frančišek pa se je lani tudi izognil neposredni obsodbi. Samo citiral je papeža Wojtylo, vendar je že s tem dvignil veliko prahu. Tokrat ni citiral, svoje prepričanje, da je šlo za genocid, je dodal vnaprej pripravljenemu govoru.
Turčija je Frančiškovo obsodbo genocida kot križarsko akcijo poudarila tudi zato, ker je v podobnem tonu dogajanje pred stoletjem pred kratkim obsodil tudi nemški parlament.
Spomin mora ostati vir miru
Mediji, ki so pod močnim vplivom Svetega sedeža, dogajanje med papeževim obiskom razlagajo popolnoma drugače kot Turki in večina mednarodnih novičarskih agencij. Res je, pravijo, da je Frančišek uporabil besedo genocid, da je označil, kaj se je zgodilo z Armenci po letu 1915, vendar je imel ves čas bivanja pod Kavkazom v mislih en sam cilj – naj nujni in dolžni spomin na tragedijo ne postane povod za nove spopade ali maščevanje, ampak naj postane priložnost za gradnjo mostov, za odpuščanje in spravo. Spominjanje ne sme nikogar ogrožati, nasprotno, zdraviti mora stare rane, je večkrat omenil Bergoglio. V knjigo spomina je zapisal, da spomin ne sme biti odplaknjen ali potisnjen v pozabo, ostati mora vir miru, temelj za prihodnost.
Obisk je bil namenjen predvsem vzpostavitvi stikov med Armensko apostolsko cerkvijo in Katoliško cerkvijo, papež se je srečal tudi z maloštevilnimi rimokatoliki, ki živijo v Armeniji. Papež Frančišek in armenski katolikos Karekin II. sta kljub drugačnim napovedim in ugibanjem podpisala skupno sporočilo, ki so ga najprej oznanjali, potem pa že preklicali. Pogoj za podpis pa je najbrž bila tista močna in usodna beseda genocid, ki je razjezila Turke.
Skupno besedilo obeh cerkvenih poglavarjev govori o strašnih tragedijah milijonov nedolžnih ljudi, ki jih ubijajo, izganjajo ali pa prisilijo v beg zaradi nenehnih etničnih, političnih ali religioznih konfliktov. Šefe držav rotiva, naj prisluhnejo zahtevam milijonov ljudi, ki nujno potrebujejo kruh, ne pa orožja, sta zapisala cerkvena šefa, od katerih je eden, papež, tudi šef države. Zaželela sta si še tesnejšega sodelovanja med Armensko apostolsko cerkvijo in Rimskokatoliško cerkvijo, poudarila pa tudi, da je spoštovanje verskih razlik prvi pogoj za mirno sožitje različnih etničnih in verskih skupnosti.
Jeseni v Gruzijo, zatem v Azerbajdžan
Jeseni bo papež Frančišek še enkrat prišel v Zakavkazje, najprej v drugo krščansko deželo v zgodovini, Gruzijo, potem še v Azerbajdžan.
Frančišek je potoval po Zakavkazju v času, ko so po Evropi in po svetu odmevale posledice britanskega referenduma o izstopu iz Evropske unije. Odločitev je ocenil kot voljo ljudstva. To od vseh nas zahteva veliko odgovornost, je rekel. Poskrbeti bi bilo treba za blaginjo Britancev pa tudi za blaginjo in sožitje vse evropske celine.
