Tiskane izdaje
Kako drugače je bilo leta 1517, ko je Martin Luther zaradi nasprotovanja papeškim odpustkom objavil svojih 95 tez in s tem povzročil enega najhujših razkolov v krščanstvu! Zaradi zahteve po spoštovanju Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu, so ga v Vatikanu razglasili za krivoverca, on pa je tedanjega papeža imenoval antikrist ter Sveto pismo prevedel v nemščino. V Sloveniji je s Katekizmom sledil Primož Trubar, v Nemčiji pa so kmečki upori in drugi spopadi vse bolj dobivali verski predznak. Martin Luther je umrl februarja 1546, njegovi posmrtni ostanki ležijo pod prižnico grajske cerkve v Wittenbergu, njegovi protesti pa so odmevali naprej in leta 1618 prerasli v tridesetletno vojno med protestantsko in katoliško usmerjenimi evropskimi državami.
Po začetku na Češkem, kjer so vrgli skozi okno cesarjeve predstavnike, se je vojna razširila na večji del Evrope od Baltika do habsburškega cesarstva ter se vlekla do onemoglosti vse do podpisa vestfalskega miru leta 1648. Ta je končal verske vojne in ustoličil prevlado suverenih držav, osrednjega načela mednarodnega prava do danes, a šele po milijonih žrtev in uničenju velikega dela srednje Evrope. Zato papež Frančišek zdaj upravičeno hvali protestantskim obiskovalcem ekumensko sodelovanje v Nemčiji, čeprav se je morala zaradi protestantov tudi Katoliška cerkev vsaj v Evropi sprijazniti z dejstvom, da ni nad državo.
Za ekumensko sodelovanje
Ob letošnji obletnici reformacije nemška Evangeličanska cerkev načrtuje številne slovesnosti, še posebej v deželah, ki 31. oktober, dan objave Luthrovih tez, slavijo kot praznik. Nemški verniki so približno enakomerno razdeljeni na evangeličane in katolike, čeprav je prvih več na severovzhodu države in drugih na jugozahodu. A tokrat je evangeličanski predsednik Volker Jung poudaril, da ne gre za čaščenje protestantskih junakov ali nacionalizem, ampak za ekumensko sodelovanje med krščanskimi verami in njegov globalni pomen. In dodal: »Boga moramo odkriti na novo, reformacija se nadaljuje.«
Tudi Luthrovi privrženci priznavajo, da začetnik reformacije ni bil brez grehov, in danes še posebej odmevajo kot neumestne njegove grobe ocene o Judih. Glede na to, da mu poznavalci tudi sicer priznavajo nagnjenost k poštenemu prepiru, bi wittenberški pastor zagotovo nastavil zrcalo tudi današnjim cerkvam.
Marsikje v Evropi upada število krščanskih vernikov. Čeprav v Nemčiji nekateri verjamejo, da je eden od razlogov izogibanje cerkvenemu davku, je očitno, da vse manj ljudi išče odgovore za svoje duhovne potrebe v tradicionalnih cerkvah. V Katoliški cerkvi zdaj velja za novega reformatorja papež Frančišek, ki navdušuje privržence s svežimi pogledi na številna socialna gibanja današnjega sveta. A so nekatera z vidika Evangeličanske cerkve, ki že dolgo pozna duhovnice, včasih videti nekoliko zastarela.
Spreobračanje
S štirimi do petimi milijoni ljudi je število islamskih vernikov tudi v osrednji evropski državi veliko nižje od števila katolikov (24 milijonov) in evangeličanov (22 milijonov), a je za mnoge Evropejce islam nasproten modernosti že zaradi večženstva. Ta lahko iz generacije v generacijo obnavlja podrejen položaj žensk, saj si mnoge le prek sinov zagotovijo socialno varnost, zaradi česar ne more priti v ospredje družina, kakršno poznamo na Zahodu in ki omogoča izpolnitev zunaj doma tudi ženskam. Zagovorniki islama seveda poudarjajo, da je večženstvo omenjano tudi v Stari zavezi, a se vsaj vodilni pripadniki krščanskih cerkva petsto let po reformaciji ne ukvarjajo več s tem vprašanjem. V Evangeličanski cerkvi s številnimi zapisi v Svetem pismu upravičujejo celo duhovnice.
