Tiskane izdaje
Chios
V času razraščajočega sovraštva, rasizma in legitimizacije neonacističnih politik je stvari potrebno imenovati z njihovimi pravimi imeni. Namestitveni center za begunce (VIAL) na egejskem otoku Chios, od koder poročava, je koncentracijsko taborišče našega časa.
V taborišču, ki je dvajset minut vožnje oddaljeno od glavnega mesta ekonomsko opustošenega in politično grobo razdeljenega otoka, vladajo strašljive razmere. Begunci in migranti, s katerimi se pogovarjam, pripovedujejo zgodbe in opisujejo izkušnje, ki bi se jih morala Evropa globoko sramovati. A občutek sramu - osnova etike - je iz današnje Evrope pregnalo samoljubje in agresiven boj za ostanek v permanentnem območju udobja.
Triletna Sonja iz Iraka. Foto: Jure Eržen/Delo
V vročih kontejnerjih se gnete tudi po dvajset ljudi. Tekoče vode je absolutno premalo. Higiena je omejena, zdravniška pomoč ter dostop humanitarnih organizacij ter prostovoljcev prav tako. Ljudje, med njimi je zares ogromno otrok, so lačni in brez kakršnih koli uporabnih informacij. V hrani, ki jo dobijo, so večkrat našli črve in gosenice, zato poskušajo na vsak način sami najti kaj za pod zob. V otoškem zakotju to nikakor ni lahko. Podjetni domačin je pred namestitvenim centrom postavil stojnico, kjer so cene trikrat višje kot v mestu, velika večina beguncev pa je zapravila že ves denar, ki so ga vzeli s seboj na pot proti Evropi. Utrujeni domačini so beguncem in migrantom odrekli gostoljubje, a bolj kot na ljudi na begu so jezni na Evropsko unijo in njen umazan, šest milijard evrov »vreden« dogovor s Turčijo, s katerim je Bruselj Grčijo, kjer je trenutno ujetih okoli 55.000 ljudi, spremenil v človeško deponijo.
Taborišče je obdano z bodečo žico, a zadnja dva dni, v času pravoslavne velike noči, je vzdušje v centru vsaj malo bolj sproščeno, saj je večina policistov na dopustu, ali pa so tudi sami v malo bolj prazničnem razpoloženju. Ljudje, ki s povešenimi obrazi hodijo po taborišču in njegovi okolici poizkušajo vsako sekundo izkoristiti za pogovor o »možnostih«. Teh ni veliko. Dejansko jih sploh - ni. Čakanje na azil - za tiste, ki so zanj zaprosili. Čakanje, ki je pri več sto beguncih in migrantih že preseglo vse zakonsko določene roke.
Kaj potem? Kam potem? Mnogi bi odšli domov. Žal jim je, da so verjeli v Evropo. Vedo, da so se zmotili. Nekatere bodo domov deportirali proti njihovi volji.
Nazaj v smrt.
To je neposredna posledica zaprtja tako imenovane balkanske begunske poti, h kateremu je veliko prispevala tudi slovenska vlada.
Foto: Jure Eržen/Delo
»Evropa veliko govori o človekovih pravicah. Tudi v Afganistan so vaši vojaki prišli uveljavljat človekove pravice. Zdaj sem v Evropi. Človek sem. A nimam nikakršnih pravic. Skupaj z desetmesečno hčerko in ženo smo tu zaprti že štirideset dni. Strašno je. Rad bi šel domov in tam umrl,« je svojo dolgo izpoved pričel 27-letni Hekmetula Hakani iz Helmanda, ki je kot prevajalec sodeloval z Natovo misijo ISAF in bil primoran pobegniti zaradi talibskih groženj s smrtjo.
»Zaprti smo kot teroristi. Nimajo nas za ljudi. Trpimo, ne vemo, kaj bo z nami. Policisti nam govorijo, naj počakamo. Večina sploh noče govoriti z nami. Lačni smo. Veliko otrok je bolnih. Ostali smo brez denarja. Nikamor ne moremo. Zakaj je tako? Kaj smo storili? Zakaj nas Evropa tako sovraži? Radi bi le živeli v miru in delali, to je vse,« je urejeni in dostojanstveni mladenič, ki je pred odhodom proti Evropi prodal svojo hišo in avtomobil, nadaljeval svojo trpko izpoved.
K meni so pristopali jezni Eritrejci, ki so jih na poti okradli. Gospa Batul, kristjanka iz Mosula, od koder je pobegnila pred nasiljem Islamske države, me je skupaj s triletno hčerko Sonio in dvoletnim sinom Samuelom prosila za kakršno koli pomoč. Strah, na smrt strah jo je, da jo bodo evropski birokrati vrnili v pekel. Če bi jo želel pomiriti, bi ji moral lagati v obraz. Sirci so drug za drugim pripovedovali zgodbe o uničeni domovini in padlih iluzijah o Evropi. 57-letni Iranec Koda iz Esfahana je povedal, da je v Grčijo prispel štiri ure prepozno - 20. marca zjutraj, ko je že začel veljati evropsko-turški dogovor, ki bo - tako ali drugače - uničil sto tisoče življenj.
Nas je sploh lahko še dovolj sram?
