Tiskane izdaje
Pirej
Topel, nežen, skoraj poleten večer. Velikanski trajekti in potniške ladje se polnijo in čakajo na nočno plovbo proti otokom. Kakofonično pirejsko pristanišče se pripravlja na turistično sezono, ki veliko obeta. In kaj drugega je pogled s pristaniškega doka proti morju kot obet, kot upanje, kot možnost priložnosti, kot melanholija prihodnosti, kot dovoljeno sanjanje z odprtimi očmi?
Otroci, povsod otroci. Igrajo nogomet, košarko in odbojko. Tečejo, kričijo. Smejejo se; skoraj histerično. Sem ter tja si nekaj dečkov skoči v lase. Deklice se v skupinah sprehajajo po dokih.
Par v štiridesetih na »selfie« palici na mobilnem telefonu skupaj s sosedi iz šotorov gleda egiptovsko limonado in zoba olive. Njihova pozornost je popolna.
Foto: Jure Eržen/Delo
Ladijska hupa preglasi pogovore in promet. Okoli šestdeset moških vseh starosti začenja večerno molitev. Drugod po šotorih ljudje skromno večerjajo.
Diši po ... svobodi.
Toda iluzija ne bi mogla biti večja.
»Tu sem že dva meseca. Čakam. Čakam. Čakam. Toliko nas je in v Grčiji vlada tak kaos, da mi sploh še ni uspelo vložiti vloge za azil. Enako velja za vse moje prijatelje,« na pomolu E1 pirejskega pristanišča pove Tadž Mala, 26-letni elektrotehnik iz Damaska in eden izmed okoli 3000 beguncev in migrantov, ki že več tednov bivajo v improviziranem šotorskem naselju v največjem grškem pristanišču. V Grčiji je − kot neposredna posledica umazanega dogovora med Evropsko unijo in Turčijo ter zaprtja tako imenovane balkanske begunske poti − trenutno ujetih okoli 55.000 ljudi. Večina je zaprtih v tako imenovanih namestitvenih centrih, ki grozljivo spominjajo na koncentracijska taborišča. Okoli 11.000 jih še vedno čaka v Idomeniju na makedonski meji, ki je nikoli ne bodo prestopili. Evropska unija je grškim oblastem ukazala, naj obmejno šotorišče »očistijo«. Veliko beguncev in migrantov dobesedno životari na ulicah. Govoriti in pisati o humanitarni katastrofi je − kliše. Stopnjujoče se dejstvo.
Foto: Jure Eržen/Delo
»Nobenih informacij nimamo. Spimo, občasno nekaj pojemo in čakamo. Najbolj nas je strah, da nas bodo vrnili domov. Verjemi, raje umremo. Zbežali smo pred vojno, pred morilcem Bašarjem al Asadom, pred Islamsko državo, zdaj pa ... Bojim se, da nas bodo vrnili v Turčijo. Tam je najhuje. Zaradi tihotapske mafije in nasilne policije. Zanje nismo ljudje. Tu smo vsaj varni. A človek mora vedeti, kaj ga čaka,« je nadaljeval Tadž, ki je iz Damaska zbežal sredi leta 2013 in dve leti in pol preživel v Libanonu. V Turčijo je prispel 1. januarja letos. V Grčijo je, pravi, žal prišel prepozno. Ko je Makedonija − tudi na pobudo predsednika slovenske vlade − zaprla mejo z Grčijo in močno zaostrila veliko človeško tragedijo.
»Kaj naj storim? Vem, da smo nezaželeni. Vem, da je v Evropi veliko sirskih beguncev in da nas bodo prej ali slej pregnali od tod. Kljub temu da je zadnje dni toplo in vsak dan dobimo topel obrok, to ni življenje, ki bi ga rad živel. Rad bi delal in poskrbel za svoje. Nočem biti žrtev ali socialni primer. Nikomur nočem biti v breme. Samo priložnost potrebujem,« je vrelo iz urbanega mladeniča.
Temnilo se je. Šotori, stotine in stotine, so se polnili. Iztekal se je še en dan negotovosti in ubijajoče statike v begunskih življenjih.
