Tiskane izdaje
Bruselj – Povsem običajno je, da se na okroglih obletnicah velikih projektov govori predvsem o dosežkih in drugih pozitivnih stvareh. Tudi EU je bila, ob praznovanju 60. obletnice rimske pogodbe v soboto, v znamenju simbolike in zgodovinskega patosa.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se je pod rimsko izjavo podpisal z originalnim peresom, s katerim se je v isti dvorani na Kapitolskem griču pred 60 leti podpisal tudi luksemburški delegat. Tudi optimizma v Rimu ni primanjkovalo. Juncker je na začetku vrha razglasil, da bo EU praznovala še 100. rojstni dan … Jezi ga, da v Afriki, Aziji in drugod bolj občudujejo uspehe Unije kot doma, v Evropi. »Ko spet pristanem v Bruslju, v tej dolini solza, me prevzame otožnost, saj iz daljave ljudje bolje vidijo Evropo kot od blizu,« je razlagal v govoru.
Mir, svoboda, blaginja
Premier gostiteljice Paolo Gentiloni in drugi so govorili o nesmiselnih delitvah na stari celini in preobratu, ki prihaja. »Imamo moč za nov začetek,« je prepričan Italijan. Aprila 1957 rojeni predsednik evropskega sveta Donald Tusk je opozoril, da je več kot pol življenja živel za železno zaveso, in v njegovem Gdansku, ki sta ga ob koncu vojne uničila Hitler in Stalin, so bile v času, ko je odraščal, posledice vojne še posebno očitne. »Evropa kot politična skupnost bo združena ali pa je ne bo,« je povedal. Zgolj združena da je lahko v svetu suverena.
V sporočilih iz Rima je bila EU obravnavana kot jamstvo miru, svobode, blaginje. Bistvo na manj kot treh straneh spisane rimske izjave so cilji za prihodnje desetletje: varna, socialna, gospodarsko uspešna Evropa. Voditelji niso hoteli na dolgo in široko naštevati nalog. Zato je izjava splošna in le izjemoma konkretna. S splošnostjo so omogočili, da je bila po nekajtedenskem iskanju pravih formulacij sprejemljiva za vse. Tudi za poljsko premierko Beato Szydło, ki je še nekaj dni pred Rimom grozila, da je ne bo podpisala, če ne bo v skladu z njihovimi zahtevami.
Konkretnosti in razlike
A bolj ko so vprašanja konkretna, več je razlik med članicami. O ciljih, kakršen je učinkovitejši nadzor zunanje meje (kot pogoj za delovanje schengna), se sicer vsi strinjajo, a bolj kočljivim temam, denimo solidarnosti pri razbremenjevanju članic, v katere se zateče največ beguncev in migrantov, so se raje ognili. Četudi se bo brexit uradno začel že čez dva dni, ga v rimski izjavi niso omenili. Zgolj v ugotovitvi, da »bi dogajanja na svetovni ravni odrinila na stranski tir« vsako državo, ki bi stala sama, so med vrsticami opozorili na grozeče posledice brexita za Združeno kraljestvo.
Celotno praznovanje je potekalo v želji po enotnosti EU. V izjavi so dopustili logiko Evrope več hitrosti v formulaciji o delovanju »z različnim tempom in intenzivnostjo«. A skupaj naj bi nadaljevali v isti smeri. Nemška kanclerka Angela Merkel je pojasnila, da Evropa več hitrosti ne pomeni, da ni več skupne Evrope. Skupni trg, štiri svoboščine in temeljne vrednote so po njeni logiki neodtujljivi. Četudi je Poljak Tusk menil, da je Evropa dveh hitrosti obstajala v času železne zavese, so skoraj vse članice prepričane, da hitrosti povezovanja ne bi več smel narekovati najpočasnejši.
Zadržani do Trumpa
Dramatičnost položaja so opisali z besedami, da se Unija srečuje s povsem novimi izzivi (kakršnih še nikoli ni bilo) – tako na svetovni ravni kot doma. Populisti pozivajo h koncu EU in na drugi strani Atlantika je Donald Trump pozival članice, naj posnemajo britanski zgled. Naslednji izziv je Francija. Predsednik François Hollande je v Rimu, v kontekstu skorajšnjih predsedniških volitev, dramatično svaril, da bi Francozi brez evra izgubili kupno moč, da nacionalizem pomeni izbruh konfliktov, da boj proti terorizmu ne more biti uspešen brez usklajevanja na evropski ravni ...
Glede Trumpa so bili zadržani. Med največjimi novimi izzivi (nevarnostmi) so navedli protekcionizem. Unija si bo sicer še naprej prizadevala za prosto in pravično trgovino. Kot odgovor na ameriško politiko je mogoče razumeti zavezo voditeljev, da bo Unija »zavezana krepitvi skupne varnosti in obrambe«, tudi v sodelovanju z Natom. Na področju priseljevanja so kot kompromis zapisali, da bo EU imela »odgovorno in trajnostno« migracijsko politiko, ki bo spoštovala mednarodne standarde.
