Po volitvah v Kataloniji: Z različnih bregov se vedno gleda drugače

Za zmagovalce se imajo zagovorniki katalonske neodvisnosti in zmago si pripisujejo tudi privrženci enotne Španije. Rezultat nedeljskih »plebiscitarnih« volitev v Kataloniji je mogoče osvetliti tako ali drugače: za independentiste šteje doseženih 72 poslanskih mest v 135-članskem parlamentu, nasprotniki pa poudarjajo, kako »samo« 49-odstotna podpora samostojnosti nikakor ne pomeni večinske volje Kataloncev. Z različnih bregov se pač vedno gleda drugače.

Med tem pa nekateri analitiki preigravajo, kako so separatisti morda res dobili volitve, a plebiscita ne.

Kar so v zadnjem času napovedovali rezultati anket javnega mnenja, se je tudi potrdilo: nedeljske regionalne volitve v Kataloniji so dobili zagovorniki neodvisnosti. Zmagala je proindependistična lista Junts pel Sí (Skupaj za Da), ki bo po novem zasedala 62 mest 135-katalonskem parlamentu, še dodatnih deset poslancev pa bo proces neodvisnosti zagovarjalo iz vrst skrajno levega CUP-a. Zgodovinska volja Kataloncev, da hočejo na samostojno pot, je – izraženo v poslanskih sedežih in kakor določa volilni sistem – torej vidna in je ni mogoče zanikati. Kot je po volitvah izjavil predsednik katalonske vlade Artur Mas, ki se je na listi Junts pel Sí potegoval na četrtem mestu, pričakuje, da bo »da, da zmagi Katalonije« – »spoštovan«. Zelo zadovoljen in prepričan, da »prav zdaj pišemo najbolj veličastno poglavje naše zgodovine«, je tudi Oriol Junqueras iz Republikanske levice Katalonije (Esquerra Republicana de Catalunya); ERC je prav tako del koalicije Junts pel Sí.

Volilna udeležba na volitvah, ki so bile nekakšen nadomestek za prepovedani referendum o neodvisnosti, je bila rekordno visoka, kar 77-odstotna. Izraženo v odstotkih pa se je, kot pišejo pri Katalonski tiskovni agenciji, politično razpoloženje resda postavilo v razmerja: 49 odstotkov volivcev podpira katalonsko neodvisnost, 39 odstotkov jih je proti, 11 odstotkov pa jih je proti neodvisnosti, vendar verjamejo, da bi se morali spremeniti odnosi znotraj Španije in bi morali dovoliti Kataloncem, da odločajo o svoji politični prihodnosti. »Samo« 49 odstotkov za neodvisnost je, kakor je zdaj slišati nasprotnike – recimo, stranko Državljani (Ciutadans) –, »premalo, da bi se lahko veselili independentisti«. Kandidatka Inés Arrimadas je brž po volitvah izjavila, kako je »večina Kataloncev v resnici obrnila hrbet Arturju Masu ..., zato bi moral odstopiti«. Pozvala je še hitro k novim volitvam, takim »ki bodo resnično avtonomne«. Prvi kandidat na listi Junts pel Sí, evropski poslanec Raül Romeva, meni drugače: »Nihče ne more reči, da volitve niso bile legitimne«. Zmago so dosegli, in to kljub izjemno »sovražni kampanji, polni laži«.

Ni zanemarljivo, da so se na drugo mesto uvrstili prav Državljani (Ciutadans) – desetletje staro gibanje in stranka, v kateri nasprotujejo neodvisnosti, si je s približno 18 odstotki podpore zagotovila malone izjemnih 25 sedežev v parlamentu –, medtem ko so tradicionalni socialisti (PSC) dobili 16 poslanskih mest (slabih 13 odstotkov glasov), nova leva koalicija Catalunya Sí que es Pot (Katalonija, da, zmoremo), v kateri je tudi Podemos, pa se je s slabimi 9 odstotki podpore in enajstimi sedeži uvrstila na četrto mesto. Tradicionalna Ljudska stranka, ki ima na nacionalni ravni v rokah vse španske škarje in platno, je prepričala le dobrih osem odstotkov volivcev in si je zagotovila prav tako enajst sedežev. Krščanskodemokratski uniji, ki je bila še do pred kratkim del nekdanje in zdaj razpadle proindepentistične koalicije CiU, ni uspelo priti v parlament. Dobila je zanimivo lekcijo, kakor so jo dobili tudi v Ljudski stranki – sploh v širši luči nacionalnih volitev, napovedanih za konec leta.

Pogled Madrida

Med tem ko uradno Barcelona – zdaj kljub mnogim dvomom v sami Kataloniji – preplavljajo spodbudna čustva, se po svoje »veselijo« tudi v Madridu. Rezultate nedeljskih plebiscitarnih volitev označujejo za »poraz secesionistične strategije Arturja Masa«. Naj se veselijo ti ali oni, pod narekom zagovornikov neodvisnosti se katalonska politika podaja na 18-mesečno pot v neodvisnost. Kako se bo izteklo, bo v veliki meri odvisno tudi od Madrida – če bo vendarle spremenil odnos in se bo začel končno pogovarjati z Barcelono.