Tiskane izdaje
Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi se bo zdaj v Sloveniji uradno mudil drugič: oktobra 2012 ga je gostil prejšnji guverner Marko Kranjec. Tokrat prihaja k nam proslaviti deseto obletnico uvedbe evra v Sloveniji, obisk lahko razumemo tudi kot simbolno podporo kolegu iz širšega vodstva ECB, guvernerju Banke Slovenije Boštjanu Jazbecu, na katerega letijo kritike predvsem v zvezi z izbrisom podrejencev - ki se je zgodil tudi z blagoslovom ECB; Draghi je Jazbeca sicer vzel v zaščito že julija lani, v času policijske preiskave okoliščin sanacije bank konec leta 2013, ko je s pismoma predsedniku evropske komisije Junckerju in državnemu tožilstvu protestiral zaradi zaplembe informacij ECB in s tem to nekako postavil nad domači pravni red.
Draghi ima eno najvplivnejših služb v Evropi, revija Forbes ga je lani uvrstila na enajsto mesto najmočnejših ljudi sveta, med drugim je tudi član skrivnostne in elitne skupine Bilderberg. Bogate poslovne in akademske zveze ter izkušnje ima tudi na drugi strani Atlantika. Iz ekonomije je doktoriral na bostonskem MIT, bil je izvršni direktor Svetovne banke iz Washingtona. Pred poldrugim desetletjem je na podpredsedniški poziciji služboval v wallstreetski velikanki Goldman Sachs, prav v času, ko je ta grški vladi svetovala, kako naj zakulisno obide evropska finančna pravila; pozneje se je sicer izvlekel s pojasnilom, da je sodeloval z zgolj zasebnim sektorjem.
Ko se je pred dobrimi petimi leti, v jeku evrske finančne krize ter poloma v Grčiji in nasploh v državah PIIGS, zavihtel na čelo ECB, so mu nekateri pripisovali držo »jastreba«, zagovornika trdega germanskega pristopa varčevanja in zategnjene denarne politike. Glede na prejšnje visoke funkcije, bil je tudi reformsko zagret guverner italijanske centralne banke, je v javnosti kotiral kot nekdo, ki lahko kompromisno razume in združuje oba pola evra in Evrope: južno, italijansko poreklo in severnjaški čut za finančno disciplino in stabilnost.
V letih, ki so sledila, je skrbno iskal ravnotežje med interesi članic evroobmočja, zdaj jih je že 19 - in pokazal manj zategnjen, »golobji« pristop in trdno zavezo, da prepreči razpad evra. ECB je pod njegovim vodstvom v kriznih letih, ko evropska komisija in vlade niso našle poti iz recesije, radikalno znižala obrestne mere, da bi vendarle zagnali nov ciklus rasti in zaposlovanja. Ko niti skoraj zastonjske obresti niso zagotovile zaželenega preporoda v evroobmočju, ki se je opotekalo v nevarno deflacijo, sta Draghi in ECB prezrla prejšnje pomisleke in posegla še po »bazuki«, zadnjem in največjem orožju, ter začela kupovati državne in druge obveznice evrskih držav. Oba ukrepa ohlapne denarne politike sta pričakovano naletela na negodovanje na nemški strani, ki je podprla njegovo imenovanje, in povzročila tudi nesoglasja znotraj same ECB - a v zadnjem času vendarle prinašata rezultate. Tudi pri nas čutimo, da se gospodarska rast v evrskem območju zdaj krepi.
A časa za oddih ni, Draghija (ter ECB in evro) čaka v slabih treh letih do izteka mandata še veliko trdih izzivov: posledice brexita, vzpon populizma, ki je grožnja Uniji in evru, nerešena kriza Grčije, težave italijanskih in drugih bank po Evropi. »Super« Mario bo za rešitev teh zagat verjetno potreboval res »super« sposobnosti.
