Tiskane izdaje
Četrt stoletja po sestopu Margaret Thatcher s položaja predsednice vlade konservativna stranka še vedno ni prepričana, kako naj se sooči z njeno zapuščino. Po besedah Charlesa Moora, dolgoletnega novinarja, urednika in avtorja uradne biografije ene najbolj kontroverznih političark 20. stoletja, težave kažejo na bistveno širši problem – pomanjkanje prepričljive vizije.
»Trenutno ni najboljši čas za konservatizem, a s težavami se sooča tudi druga stran. Torej se v družbi pojavlja neko splošno razočaranje,« je prepričan nekdanji urednik časnikov Daily Telegraph, Sunday Telegraph in tednika Spectator, treh najbolj konservativnih množičnih publikacij v Veliki Britaniji. Ne glede na to so problemi, s katerimi se sooča britanska desnica, zelo konkretni. Izvirajo iz nezmožnosti moderniziranja lastne podobe, artikuliranja vizije. »Konservativci so nekako sprejeli tezo, da je neenakost v družbi slaba. Če verjamete v to, ste po naravi socialist,« je Charles Moore povedal v pogovoru za Delo, v katerem je problematiziral odnos, ki ga ima stranka do nekdanje voditeljice, in ga izpostavil kot enega od ključnih vzrokov za težave pri iskanju nove podobe.
Ustvarjanje priložnosti
Moore je v svojih pogledih značilen konservativec; mnogo Britancev se z njim ne strinja, toda na desnici njegove besede skoraj nikoli ne zgrešijo. Sodi v generacijo, ki je odraščala v sedemdesetih letih, ko se je Velika Britanija soočala z velikimi družbenimi problemi, napetostmi med državo in sindikati, ki so na koncu pripeljali do izvolitve Margaret Thatcher. Pred njenim vzponom je britanski konservatizem temeljil na paternalističnih idejah, prepričanju, da je družba organska tvorba, v kateri višji razredi nosijo odgovornost za dobrobit nižjih. »Stari konservativci so bili zelo nervozni glede izzivanja in konfrontiranja s sindikati ter problematiziranja njihove moči. Hitro so popustili pri vprašanjih socialne politike. Paradoksalen rezultat poskusov sedanjega vodstva stranke, da bi bili videti sočutni, je, da so v očeh ljudi postali bolj neprijazni.« Moore vidi razlog za to v tem, da so izgubili oziroma pozabili na tisti del argumenta o ustvarjanju priložnosti, ki ga je Margaret Thatcher na začetku osemdesetih spremenila v ključni del strankine vizije.
»V svobodni družbi so ljudje lahko pričakovali vzpon na podlagi lastnih naporov, lahko so tudi pričakovali, da bodo kupili in ohranili nepremičnine ter zagotovili svojim družinam boljše priložnosti, kot so jih imeli sami oziroma njihovi starši. To bi ustvarilo družbo, v kateri bi bili napori nagrajeni, in konservatizem je bil na strani ljudi, ki so bili pripravljeni to storiti,« je dejal Moore. Leta 2015 ima čedalje več volivcev vtis, da so torijci postali glas bogatih, ne pa rastočih posameznikov, ki se borijo, da bi se povzdignili višje v svetu. »David Cameron ne zveni preveč avtentično, ko o konservativcih govori kot o stranki delavnih ljudi. Gospa Thatcher je bila na drugi strani zelo dobra pri razlaganju svojih prepričanj in politik, tako da bi jih ljudje razumeli. Današnji konservativci imajo težave s tem.«
»Cameron je zelo artikuliran človek, ampak nima jasne vizije. Med zadnjo volilno kampanjo leta 2010 ljudje niso dobro razumeli, kaj jim stranka pravzaprav ponuja. Enostavno niso vedeli, kaj ima v mislih, ko je govoril o veliki družbi. Enako se dogaja v trenutni kampanji.« To je po Moorovih besedah razlog, zakaj stranka ni v bistveni prednosti pred konkurenco.
Nova enotnost, harmonija
Stranka se je v zadnjih dveh desetletjih sprijaznila z razdiralno naravo Margaret Thatcher, vsako podobnost s preteklostjo pa poskušala prikazati kot naključje. Ob tem je pozabila na druge, pozitivne učinke njene vladavine. »Ko predstavniki stranke govorijo o razdiralnosti Margaret Thatcher, pogosto uporabljajo govorico levice. Čeprav je bila razdiralna glede nekaterih vprašanj in v svojem političnem slogu, je po drugi strani dosegla neko novo enotnost in harmonijo.«
Kot prvi primer tega je Moore omenil njen boj s sindikati. »Ko je leta 1979 postala premierka, je Velika Britanija na račun stavk izgubila 29 milijonov delovnih dni. Ko je sestopila s položaja leta 1990, je izguba znašala le še 1,3 milijona delovnih dni. Učinek v tem pogledu torej ni bil razdiralen, ampak povezovalen.« Drugi primer se nanaša na denacionalizacijo in privatizacijo. Moore je poudaril, da jima je veliko ljudi odločno nasprotovalo, »toda 95 odstotkov delavcev podjetij, katerih sindikati so bili proti prodaji, je kupilo njihove delnice«. Teh podjetij kasneje nihče ni hotel znova nacionalizirati. V tem pogledu je Margaret Thatcher prinesla novo soglasje o bolj svobodni družbi, v kateri država v gospodarstvu ni več igrala dominantne vloge.
»Nekoliko smešno je, da danes levica to razume bolje od konservativcev, ki se na trenutke hočejo povsem distancirati od njene podobe.« Moore je prepričan, da si stranka s tem pljuva v lastno skledo. Če ne drugega, bi ji morala biti bolj podobna, pri tem pa opozarjati na zadeve, pri katerih ni bila uspešna ali pa se jih sploh ni lotila. Denimo na urejanje sociale, kjer je po njegovem mnenju ena največjih priložnosti za konservatizem 21. stoletja.
Prepričljivost v očeh ljudi
Moore, ki pokojno britansko premierko naslavlja z »gospa Thatcher«, bo drugi del njene uradne biografije izdal konec leta. Prvi del, ki ga je pisal več kot 17 let in za katerega je prejel odlične ocene, je bil objavljen kmalu po njeni smrti. Eno od najbolj zanimivih opažanj, ki ga je izrazil med pogovorom, je, da ljudje in politiki na neki ravni hočejo biti podobni Margaret Thatcher, na drugi pa se želijo oddaljiti od nje. Tisti, ki mu je to na neki način najbolj uspelo, je bil Tony Blair. Bil je najbližje thatcherizmu od vseh voditeljev na levici pred in za njim.
Levica in desnica sta si po padcu Margaret Thatcher razdelili idejo o svobodi. Konservativci so si prisvojili ekonomsko, levica socialno svobodo, kar je po Moorovih besedah precej nenavadno. »To ni bilo nekaj neizbežnega. In mislim, da s takšnim izkupičkom ni zadovoljen nihče,« še najmanj obe stranki. Med njima se bo v prihodnosti razvil nov boj, je prepričan Moore, in sicer za titulo najbolj unionistične stranke, ki je tradicionalno pripadala torijcem. »Konservativci imajo trenutno samo enega predstavnika v parlamentu, ki prihaja iz Škotske. Predstavljajo predvsem angleške barve, kar precej spremeni naravo stranke. Bojim se, da na slab način.«
