Tiskane izdaje
Berlin – Prvič po 45 letih Nemčija napoveduje proračunsko »črno ničlo«. Skladno s svojimi priporočili drugim državam evrskega območja hoče krščanskodemokratski finančni minister Wolfgang Schäuble prihodnje leto pokazati, da je dober razvoj mogoč tudi brez novih dolgov.
Zadnji uravnoteženi proračun je Nemčija imela leta 1969, ko je mandat končeval kancler Kurt Georg Kiesinger. Krščanskemu demokratu so morda očitali medvojne povezave z nacisti, ne pa tudi prevelikega zapravljanja, a je že njegov socialdemokratski naslednik Willy Brandt začel državno porabo financirati s primanjkljaji in s tem povečevati državni dolg. Ta je ob svojem vrhuncu po zadnji finančni in dolžniški krizi štel že osemdeset odstotkov bruto domačega proizvoda, skladno s tistim, kar zahteva tudi od drugih držav evrskega območja, pa ga Nemčija znižuje in bo letos dosegel 74 odstotkov BDP. Leta 2017 naj bi padel pod maastrichtsko mejo šestdesetih odstotkov BDP.
Nemčija ta čas doživlja tudi izjemno bledo gospodarsko rast in se je letos za las izognila zdrsu v recesijo. Slabo gre tudi Franciji, Italiji in nekaterim drugim državam evrskega območja, v preveliko državno varčevanje pa ne verjamejo niti socialdemokratski koalicijski partnerji, zato je finančni minister Wolfgang Schäuble do leta 2018 že napovedal desetmilijardni investicijski paket. Nemške ceste, mostovi, železnice in drugi javni projekti bodo tega veseli, finančni minister pa je dal tudi vedeti, da sam ne verjame preveč v takšno spodbujanje gospodarske rasti. Občinam priporoča, naj si pri gradnji novih mestnih hiš in kopališč raje poiščejo zasebne investitorje, in bo zato po poročanju revije Spiegel finančno še okrepil poldržavno svetovalno podjetje ÖPP Deutschland AG.
Tudi evrskim državam, ki bi rade več nemškega zapravljanja, v Berlinu svetujejo, naj izvedejo strukturne reforme, potem ko države, kot sta Španija in Grčija, ki se temu niso mogle izogniti, zdaj dosegajo gospodarsko rast. Tudi sami zaradi preteklih reform za svoje obveznice že ves čas evrske krize plačujejo nizke obresti in finančni minister upa, da bo tako obvladal tudi višje otroške dodatke, nadomestila za brezposelne in druge povečane izdatke, za katere se je odločila konservativno-socialdemokratska vlada. Opozicija ji očita »veliko šova in malo vsebine«, saj naj bi izgube že zdaj skrivali z zadolževanjem pri zdravstvenih in pokojninskih blagajnah, odrekali pa naj bi se tudi investicijam, ki bi jih potrebovali za rast. Če se bo gospodarski položaj v evrskem območju poslabševal, lahko v Berlinu pričakujejo še večje pritiske tudi iz tujine.
Ni naključje, da je bil (zahodno)nemški proračun zadnjič uravnotežen leta 1969, takšne zahteve komentirajo konservativni opazovalci. Tedaj so se v politiko vrinile ideje Johna Maynarda Keynesa, ki je iz lekcij velike depresije iz tridesetih let minulega stoletja verjel, da se mora včasih država za stabilizacijo gospodarstva zadolžiti, piše Frankfurter Allgemeine Zeitung. Pri tem pa je britanski ekonomist zadolževanje predlagal le za velike krize, ne pa tudi za nihanja pri gospodarski rasti, v takšnih primerih je Keynes zagovarjal klestenje dolgov, a njegovi današnji občudovalci tega nočejo upoštevati. »Ko gre Nemčiji dobro, prijatelji dolgov zahtevajo večje izdatke, da bo država gospodarska lokomotiva tudi za druge. Ko se v Nemčiji rast ustavlja, tedaj šele zahtevajo zadolževanje za okrepitev gospodarstva,« piše frankfurtski dnevnik. Nekako je vedno kriza, nekako so dolgovi vedno dobri, potem pa se zgodi, kar se je zgodilo v evrski krizi, ko so dolgovi nenadoma preveliki, države pa se znajdejo v velikih težavah. Nemčija ustvarja delovna mesta zaradi reform trga delovne sile, vse države pa tega nočejo upoštevati, obtožuje komentator.
Finančni minister Wolfgang Schäuble se bo skupaj s kanclerko Angelo Merkel morda še ubranil zahtev drugih držav po večjem zapravljanju – kaj pa svojih vladnih kolegic? Ministrica za okolje Barbara Hendricks zahteva podvojitev milijardne vsote za energetsko izolacijo zgradb, ministrica za družino Manuela Schwesig bi rada še milijardo za varstvo otrok, ministrica za obrambo Ursula von der Leyen si želi dodatnih več sto milijonov za povečanje privlačnosti zaposlovanja v vojski, ministrica za izobraževanje Johanna Wanka hoče več za šolstvo, ministrica za kulturo Monika Grütters prosi za sredstva za spodbujanje filmske proizvodnje in še kaj. Tu je tudi že razvpita ministrica za delo in socialo Andrea Nahles, ki je z minimalno plačo in delnim nižanjem dobe za upokojevanje že razjezila nemško gospodarstvo, načrtuje pa še nekaj socialnih ukrepov z dodatnimi sredstvi za boj proti dolgotrajni brezposelnosti na čelu.
Pri tem šibka gospodarska rast nemški vladi že zdaj obljublja manj, in ne več davčnega denarja. Razprave o tem, ali rast spodbujajo državne subvencije ali proračunsko varčevanje, bodo zagotovo še bolj vroče tako na nemški kot tudi na mednarodni ravni.
