Politične ambicije potiskajo Turčijo na rob prepada

Po junijskih volitvah, ko je stranka Pravičnost in razvoj­ (AKP) izgubila absolutno večino­ v parlamentu, se je vsaj za nekaj časa zdelo, da se je država znašla na pragu novega, posterdoğanovskega obdobja. Toda moč turškega predsednika in njegove stranke kljub volilnemu neuspehu ni bistveno upadla. Erdoğanov prvotni načrt je tako še vedno v igri.

Novembrske predčasne parlamentarne volitve, že druge v manj kot pol leta, po vsej verjetnosti ne bodo prinesle konca politične negotovosti, nevarnost, da razmere v Turčiji uidejo izpod nadzora, pa je iz dneva v dan večja. Tako rekoč ne mine dan, da turški mediji ne bi poročali o napadih članov v državi prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK) na pripadnike vojske in policije. Eden takšnih je konec tedna zahteval na desetine človeških življenj. Poleg teh se pojavljajo ulični izgredi, predvsem v mestih, kjer je večina prebivalcev Kurdov. Turško vojaško letalstvo medtem skladno z vladno politiko »boja proti terorju« nadaljuje obstreljevanje položajev kurdskih upornikov. Med nedavnim govorom na kongresu stranke AKP je premier Ahmet Davutoğlu občinstvu predstavil Turčijo kot državo pod napadom. Poleg kurdskih upornikov je med sovražnike uvrstil še domače levičarske radikalce in islamistične skrajneže v Siriji. »Od volitev 7. junija poskušajo storiti vse, da bi se razmere v Turčiji sprevrgle v kaos,« je opozoril. Ultimativni cilj je uničiti tisto, kar je AKP dosegla v zadnjih 13 letih.

Prelomni trenutek

V Turčiji se v zadnjem času zdi, kot da tok dogodkov narekuje politiko; v resnici je obratno. Junijske volitve so bile prelomni trenutek, toda ne na način, kot so si to obetali Recep Tayyip Erdoğan in njegovi podporniki iz vrst AKP. Volilno telo je po več kot desetletju vladavine stranke Pravičnost in razvoj odločilo, da si bo ta morala zagotoviti večino v parlamentu s pomočjo vsaj še ene manjše stranke, med katerimi se je prvič znašla tudi prokurdska Ljudska demokratična stranka (HDP).

Erdoğanovi načrti po spremembi­ ustave in krepitvi pristojnosti, ki jih ima kot predsednik države, za katere je potreboval dvotretjinsko­ podporo v parlamentu, so se razblinili. Najvplivnejši politik v državi je postal največji poraženec volilnega dne. Toda to še ne pomeni, da je Erdoğan obupal nad svojimi ambicijami oziroma da so se njegovi­ načrti spremenili.

Nekaj več kot mesec dni pred volitvami javnomnenjske raziskave­ ne kažejo bistvene spremembe v podpori stranki AKP, kar pomeni, da bi lahko volivci znova izglasovali parlament, v katerem največja politična sila v državi ne bi imela dovolj poslancev za oblikovanje vlade absolutne večine. To bi pomenilo novo razočaranje za Erdoğana in najverjetneje vodilo v nadaljnje zaostrovanje odnosov s kurdsko manjšino ter novo poglabljanje delitev v turški družbi.

Demokracija kot vlak

Čedalje več je strahu, da bi lahko nasilje, ki je vzniknilo to poletje, kmalu po začetku turškega obstreljevanja položajev PKK na meji z Irakom preraslo v državljansko vojno, kakršne država še ni videla. In to vse za ceno političnih ambicij ene same osebe.

Nina L. Hruščova, strokovnjakinja za ruska vprašanja pri ameriškem think tanku World Policy Institute, v razmerah v Turčiji vidi vse več vzporednic z Rusijo ob koncu devetdesetih let. Kot razlaga v komentarju za Project Syndicate, Erdoğan s podžiganjem nacionalizma in svarili pred odprtim spopadom z največjo manjšino v državi vleče tako rekoč enake poteze, kot jih je v času druge vojne v Čečeniji vlekel Vladimir Putin, eden od kandidatov za naslednika takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina.

»Erdoğan je nekoč trdil, da je demokracija kot vlak, s katerega izstopiš, ko dosežeš cilj. S tem bi se Putin zagotovo strinjal. Za oba voditelja demokratični sistemi niso nič drugega kot orodje za uresničitev osebnih ambicij,« pravi Hruščova, ki vidi enega od ključnih razlogov za Putinov vzpon na oblast predvsem v njegovem predhodniku, ki da ni storil dovolj, da bi obvaroval državo pred vrnitvijo v avtoritarni sistem. Enake kritike v Turčiji letijo na Abdullaha Güla, soustanovitelja AKP in nekdanjega predsednika države. Hruščova pa tudi drugi analitiki menijo, da bi se ta moral – za dobro svoje države – javno postaviti proti Erdoğanovim načrtom, s čimer bi postal močna alternativa svojemu vse bolj avtokratičnemu nasledniku.

Gül je v nedavnem intervjuju, prvem, odkar je leta 2014 sestopil s funkcije, dejal, da bi se vrnil v politiko, če bi to zahtevale razmere. Hkrati je jasno pokazal, da nima nobenih apetitov po spreminjanju ustave in uveljavljanju predsedniškega sistema ter nobenih težav z vodenjem koalicijske vlade. Tisto, kar je opisal kot model vladanja, na neki način predstavlja antitezo Erdoğanovega. Kot je v komentarju za Hürriyet Daily News ugotavljal Murat Yetkin, nekdanji predsednik »ni izrekel ničesar radikalnega, kar tudi nikoli ni bil njegov slog. A vseeno je podal nekaj pomembnih pripomb in namigov glede svoje prihodnosti in toka turške politike.« Iz njih izhaja, da ga ta še vedno zanima.