Tiskane izdaje
Podobno kot se dogaja v številnih okoljih, je zdaj tudi francosko politično-medijsko prizorišče zagozdeno – v nizkih besedah, ki jih ne bi smelo biti. Na sporno izjavo političarke Nadine Morano iz stranke Republikanci, češ da je Francija družba bele rase, se že nekaj tednov odzivajo politiki z vseh vetrov, predvsem desnica Nicolasa Sarkozyja pa se notranje trga: tudi iz predvolilnih razlogov.
Regionalne volitve so pred vrati – napovedane so za 6. in 13. december –, medtem ko so predsedniške resda bolj oddaljene (zelo verjetno bodo 23. aprila in 7. maja 2017), a kandidati so večinoma znani in politični noži nabrušeni.
V škandalozno debato o tenu kože – ki je znak, kako francoska desnica izgublja kompas 21. stoletja in pravi spomin na lastno zgodovino – je pred dnevi zarezal tudi predsednik François Hollande: »Republika ne pozna ne rase ne barve kože.«
Do konca leta je pričakovati, da bo socialistična vlada pripravila besedilo, v katerem bodo rasistične ali antisemitske pobude definirane kot prekršek s precej več strogosti kot doslej. Razpoloženje na političnem prizorišču je napeto, še posebno, ker tudi ekonomsko-socialna kondicija Francije ni dobra. Hollanda, kot prvega med odgovornimi, ankete javnega mnenja v letu 2017 ne postavljajo še enkrat v Elizejsko palačo, na nasprotni desnici je prerivanja za vstop vanjo veliko: predvsem med Alainom Juppéjem in Nicolasom Sarkozyjem, medtem pa se politologi čedalje bolj ukvarjajo tudi z Marine Le Pen. Kljub krizi, ki zaradi spora z Jean-Marie Le Penom pretresa Nacionalno fronto, jo postavljajo v drugi krog predsedniških volitev 2017.
Politična knjiga Françoisa Fillona
Nanje se na republikanski desnici temeljito pripravlja tudi poslanec in nekdanji predsednik vlade François Fillon, ki je pred slabim mesecem dni izdal politično knjigo Faire (založba Albin Michel). V njej podaja analizo razmer, utemeljuje svoj liberalni »prav« o ekonomiji (upokojevanje pri petinšestdesetih letih, 39-urni delovni teden, ukinitev solidarnostnega davka na premoženje) in kaže pot, kako spet postaviti Francijo na sam svetovni vrh. Ambiciozno obljublja, da bi država pod njim, če bi ga volivci izbrali za predsednika, v dveh letih pozdravila javne finance, v petih letih bi spet zagnala ekonomijo in postala v desetih letih evropska velesila. Rdeča nit je, kot piše, lahko edino svoboda, obveza pa − akcija, delo.
Politik razkriva v knjigi še svoj odnos do katoliške vere, govori o strasti do avtomobilov in alpinizma, pojasnjuje obdobje petih let, ki jih je preživel v Matignonu, ter označuje tekmeca in velikega nasprotnika Nicolasa Sarkozyja za »zlobnega plebejca«, ki je preprečil, da bi v letih 2007−2012 izpeljali številne prepotrebne reforme. Sarkozy jih je menda ustavil zato, ker »ni pogumen« in ga je »strah tvegati«, »bal« se je, da ga Francozi ne bi marali.
Knjiga Faire je premišljen manever Françoisa Fillona, da bi se kot nekakšen veliki reformator na desnici vendarle dvignil v očeh javnega mnenja. Za zdaj mu ankete ne kažejo najbolje, simpatizerji desnice ga – po raziskavi, ki so jo konec septembra objavili pri Odoxi, na primer – podpirajo s 37 odstotki in ga tako postavljajo precej za prvouvrščenim »uglajenim« Juppéjem (51 odstotkov naklonjenosti), a pred »robustno neposrednim« Sarkozyjem (33 odstotkov) in manj prodornim Brunom Le Mairom (30 odstotkov).
Jeza umirjenega politika
Nekdanji predsednik vlade in večkratni minister Juppé, zdaj župan Bordeauxa, uživa, sodeč po raziskavah javnega mnenja, med Francozi veliko zaupanja, zato v teh dneh − ko se desna politika bolj ali manj trga in blamira z izjavami na račun večvredne bele rase, ki jo je sprožila Nadine Morano − precej odmeva njegov blog; v njem je strogo okrcal kolege in kolegice v stranki Republikanci ter še druge. Javna debata da je padla čisto prenizko, zato je udaril po mizi. Besen je, ker je v javnem diskurzu čedalje več vulgarnosti, kosmatih besed, všečnih medijem ... Jezi ga nostalgično jadikovanje nad »koncem zahodne civilizacije« in jezen je »na stranke, ki se populistično igrajo s strahovi Francozov, jih plašijo pred globalnim svetom, mentalno zapirajo med iluzorne nacionalne meje in obračajo hrbet Evropski uniji, ki jo je Francija skupaj z evropskimi sosedami tako potrpežljivo gradila«. Tudi »neumnost, ki navdihuje karikaturo Francije bele rase in hkrati žali številne Francoze« iz čezmorskih departmajev in številne rojake, priseljene od drugod, poraja v njem srd ... Juppé je jezen, a kot nepopulistični glas desnice pomirjeno verjame v zdravo pamet Francozov; da se bodo uprli slabim zgledom in bodo spet zaupali.
Ob francoskem političnem samoizgubljanju v nedopustnih besedah o rasi se ni mogoče znebiti vtisa, da v času razraščajočih se populizmov premnogi tudi v Franciji ne vedo, kdo so in kaj so. Nemara je res, da se o identiteti vedno več sprašuje tisti, ki se zmeraj slabše pozna.
