Pomoč otoku, da, a naj se ne postavlja proti republiki

Po Macronovem obisku na otoku lepote: ključno bo, kako se bosta Pariz in Korzika pogovarjala v prihajajočih tednih.
Objavljeno
09. februar 2018 19.56
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Slepomišenja ni nikakršnega, bi lahko povzeli nedavni obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona na Korziki. Francija bo pomagala otoku lepote na njegovi poti v prihodnost, če se le ta ne bo postavljal proti republiki in se uničujoče sterilno zapiral pred njo. Ni pa govora, da bi se v prihodnje pogovarjali o nekaterih konkretnih zahtevah vladajoče korziške politike.

Francoski politolog Thierry Dominici, Korzičan in predavatelj na univerzi v Bordeauxu, je – kot je povedal v pogovoru za Delo – kot strokovnjak zadovoljen z dosežki Macronovega dvodnevnega obiska, čeprav se hkrati precej manj zadovoljen zaveda, da je med vladajočimi nacionalisti razočaranja zelo veliko: še posebno ker so pri zelo konkretnih zahtevah naleteli na povsem gluha ušesa. Očitno je, da prvi med Francozi marsičesa ni hotel niti slišati.

Nova vladajoča smer avtonomistov in independentistov na čelu z Gillesom Simeonijem kot predsednikom izvršnega sveta, in Jean-Guyjem Talamonijem, predsednikom skupščine, se tako ne more nadejati, da bi korziščina postala uradni jezik ob francoščini. Prav tako ne bo nič z zahtevano amnestijo za politične zapornike, kakor tudi ne s posebnim statutom za »prave« otočane, s čimer naj bi preprečili nepremičninske špekulacije. Tudi o večji fiskalni avtonomiji se Pariz ne bo pogovarjal, predsednik države je vladajočim nacionalistom le pojasnil, da bi bili v takem primeru prikrajšani za pomembne državne dotacije.

Brez zapiranja vrat

In vendar Macron nikakor ni zaprl vrat Ajacciu, simbolno je povedno, da se Korzika lahko nadeja posebne omembe v ustavi – toda v amandmaju k 72. členu, ki obravnava teritorialne skupnosti. O vsebini naj bi se obe strani, kot razlaga politolog Dominici, dogovorili v mesecu dni, od tega, kako uspešni bosta pri poslušanju in razumevanju druga od druge, bo odvisno, kakšna bo korziška prihodnost, predvsem koliko bodo otočani stopali demokratično in mirno naprej. Macron jim med obiskom ni obljubljal pomirjajočih finančnih injekcij, zato jih je po Thierryju Dominiciju »z nemalo paternalizma« okrcal, češ, naj, preden zahtevajo nove institiucionalne spremembe zase, odgovorno izpolnjujejo vse svoje sedanje obveznosti. Pri tem je meril na svežnje državne in evropske pomoči, ki jih niso izkoristili do zadnjega evra, kot je treba, pa tudi pri stanovanjski politiki je menda še veliko nepostorjenega.

Stališče nacionalistov

Vladajoča korziška politika je Macronov obisk zelo ostro povzela kot »izgubljeno priložnost« onkraj njenih namenov in prav tako onstran pričakovanj večine Korzičanov. Kakor se je izrazil Gilles Simeoni, bi želeli, da bi bil predsednik države sposoben »pomagati zakoreniniti mir, določiti okvir za jasen in umirjen dialog ob upoštevanju, kaj hoče Korzika in za kaj se bije kot narod«. Napovedal je še, da se v svojih prizadevanjih ne bodo omejili samo na institucionalno vprašanje, vsaj ne tako, kakor ga vidi Pariz. Razvoj otoka da dolgoročno ne bo mogoč, če institucije ne bodo primerno prilagojene interesom otočanov.

Nacionalisti zato zahtevajo, da predsednik Francije, ki sicer privoli v vpis Korzike v ustavo, tudi pritrdi, da se njen status določa kot status avtonomije; za to zahtevo da ima korziška politika mandat volivcev. In to da je treba urediti v 74. členu ustave ali celo posebnem členu, ki bi zadeval le Korziko. V temeljni knjigi države hočejo imeti zelo eksplicitno mesto, kar bodo, kot so že posvarili, poskušali doseči tudi na ulici, če bo treba.

Strah pred novim nasiljem

Kot je še za Delo povedal politolog Thierry Dominici, bo treba budno spremljati, kako bosta Pariz in Korzika »z roko v roki napredovala pri urejanju posebnega statusa« – po 72. členu bo podoben tistemu, ki ga ima Nova Kaledonija. Prihodnji tedni bodo prelomni in upati je, da se v Parizu zavedajo, da so se Korzičani nekako vajeni igrati z ognjem. Po naravi so drugačni od Kataloncev, recimo, ki pri svojih osamosvojitvenih težnjah stavijo na mir, dostojanstvo, demokracijo. Na otoku lepote je, drugače, še ne dolgo tega divjalo nacionalistično nasilje. Teroristične strasti niso pomirjene ...

Verjetno si nihče ne more želeti po korziško razrvane Francije in Evrope.