»Pozabil sem že,  da obstaja človeška dobrota«

Kos – Po viharni noči se je nebo nad vzhodnimi egejskimi otoki zjasnilo, morje pa se je popolnoma umirilo. Poletje je v sodnikovem podaljšku še zadnjič preigralo jesen. Iz še vedno toplega morja so se vlekle utrujene in zbegane postave, ki niso vedele, kako izraziti veselje, ker so preživele težko noč.

»Svoboda!!! Kako lep dan je!!!« je kar malo v deliriju vpil afganistanski begunec, ki kar ni hotel odvreči reševalnega jopiča. Navdušeno se je metal v morje in se čudil, da ga je rdeče-oranžni jopič res držal nad vodo. »Plavati znam,« se je režal Sulejman. To so bili njegovi prvi plavalni zamahi v življenju.

Sulejman je v nedeljo ponoči skupaj s petdesetimi drugimi begunci približno petnajst kilometrov iz turškega letoviškega mesteca Bodrum, enega izmed središč tihotapske mafije, sedel v majhen gumijast čoln in krmaril proti slabih deset kilometrov oddaljenemu grškemu otoku Kosu. V Turčiji je na nadaljevanje poti proti Grčiji čakal dvajset dni. Promet je gost. Vreme se slabša. Vsem – tako tihotapcem kot beguncem – se mudi. Na čolne ni več mogoče priti takoj, kot pred mesecem ali dvema. V Izmiru in Bodrumu so nastale »čakalne vrste«, hkrati pa tudi med različnimi etničnimi skupinami beguncev in priseljencev obstaja nekakšna prehranjevalna veriga, v kateri Afganistanci niti približno niso pri vrhu. Predvsem zato ne, ker v tihotapski mafiji nimajo »svojih« ljudi.

(Foto: Dimitar Dilkoff/AFP)

Prehranjevalna veriga

Potem ko so Sulejmanu in njegovim tovarišem prvo pomoč ponudili nizozemski zdravniki in ko so lokalni prostovoljci izčrpanim beguncem ponudili zajtrk, se je 23-letni mladenič iz Kabula pod mestnim obzidjem pred začudenimi turisti, ki jih je sredi oktobra še vedno veliko, skrbno umil in obril. »Zdaj sem na varnem,« si je oddahnil. Nekaj njegovih prijateljev je plovba tako izmučila, da so na toplem soncu – kot ubiti – zaspali le nekaj minut po izkrcanju, pri katerem jim je pomagala grška obalna straža. Sulejmanu, ki tekoče govori angleško, v Kabulu pa je po lastnih besedah kot programer delal v računalniškem podjetju, se je mudilo. Ni hotel počivati. Ko se je očedil, se je postavil v dolgo vrsto pred lokalno policijsko postajo, kjer je na dokument, ki jim omogoča pot proti Atenam (z redno trajektno linijo) in grško-makedonski meji disciplinirano čakalo vsaj dvesto ljudi. »Hočem naprej. Čim prej. V Nemčiji me čaka bratranec. Pravi, da bom lahko hitro dobil delo. Upam, da se meje ne bodo zaprle,« je dodal Afganistanec.

V ponedeljek je na Kos prispelo »le« okoli 700 beguncev. Sedemkrat manj kot, denimo, julija ali avgusta, ko je na otoku vladal kaos in so nastali tudi spopadi s policijo. Od takrat je grška oblast močno pospešila ladijsko potovanje proti pristanišču v Pireju, a prednost imajo še vedno sirski begunci, ki jim včasih uspe pot nadaljevati že isti dan, ko prispejo iz Turčije. Begunci na Kosu zdaj povprečno ostanejo tri do štiri dni. Če je večina še sredi poletja spala zunaj, je zdaj, ko se približuje zima, vsaj malo drugače. Lokalnim aktivistom in humanitarcem združenim v gibanje Kos Solidarity je s pomočjo domačih in tujih donacij uspelo zbrati dovolj denarja, da matere z otroki za čas čakanja namestijo v zasebne in hotelske sobe po otoku. Moški, ki si ne morejo privoščiti strehe nad glavo (velika večina) ob mestni plaži, ki je pokrita z rabljenimi in večinoma ponarejenimi reševalnimi jopiči in preluknjanimi gumijastimi čolni, spijo v šotorih, ki jih je priskrbela Organizacija Združenih narodov za begunce.

(Foto: Dimitris Michalakis/Reuters)

Prostovoljci opravljajo delo države in EU

»Vse lepo in prav. A potrebujemo sistemsko rešitev. Mi opravljamo nalogo države in Evropske unije. Res je, da smo uspešni, a lepo bi bilo, če bi nam sledila vsaj mestna oblast v Kosu, ki za begunce nikakor noče odobriti stalnega prostora, kjer bi lahko organizirano in koordinirano skrbeli zanje,« pojasnjuje Kostandinos, eden pobudnikov prostovoljskega gibanja, ki je v zadnjih mesecih preraslo samo sebe in je zdaj tudi s pomočjo ducatov tujih prostovoljcev, ki se gibanju pridružijo za nekaj dni ali tednov, sposobno samo skrbeti za več sto beguncev na dan. Na Lezbosu, denimo, še vedno vladajo katastrofalne razmere. Tam tudi prostovoljci ne morejo storiti veliko. »Ves čas smo v pogonu. Zdaj se bo zaradi vremena spet poslabšalo. Trdo delo nas čaka. Ni videti, da bo Evropa ponudila kakšno rešitev. Begunci potrebujejo veliko pomoči. Ves čas. Ne le za nekaj dni,« je dodal Elias, lokalni humanitarec, ki je skupaj s številno mednarodno ekipo risal nasmehe na utrujene begunske obraze.

»Ko vidim, kako se ljudje trudijo okoli nas, mi gre na jok. Pozabil sem že, da obstaja človeška dobrota. To je razlog za veliko veselje. In upanje! Hvala vam, hvala!« se je skupini prostovoljcev pri vhodu v pristanišče priklonil 24-letni Muhamed, ki je v Damasku študiral medijske študije. Kot večina njegovih vrstnikov se je odločil iz Sirije pobegniti, ker ni hotel pobijati svojih (so)ljudi. Zdaj je na poti proti Nemčiji, kjer hoče končati študij in preživeti obdobje do konca sirske vojne. Takoj ko bo mogoče, se bo vrnil domov in pomagal pri obnovi svoje domovine. »To je moja dolžnost. Do vojne sem živel zelo dobro. Tudi v prvih letih vojne sem bil na boljšem kot večina. V zadnjih mesecih pa so se stvari močno poslabšale. Moral sem zbežati,« je s sijočimi in hvaležnosti polnimi očmi dodal Muhamed, preden se je skupaj s približno sto begunci vkrcal na trajekt za Pirej.

Dejal sem mu, da se morda že čez nekaj dni vidiva v Sloveniji. »Inshallah,« se je zasmejal in se poslovil.