Predvolilna »čudnost« v zraku

Barcelona – Razpoloženje je predvolilno klavrno, precej­ bolj predbožično turistično kakor politično. Vsaj na hitro je vtis tak. Tik pred jutrišnjimi­ volitvami v Kataloniji je na La Rambli le tu in tam kak plakat s političnim obrazom, recimo priprtega levičarja Oriola Junquerasa, ki v svojem sloganu verjame, da »demokracija vedno zmaga«.

Očitno je še, da so v primerjavi z atmosfero, ki je vladala ob referendumu o neodvisnosti 1. oktobra, z zasebnih balkonov povlekli veliko katalonskih zastav, vidneje pa so zaplapolale neredke španske. Katerih bo več po jutrišnjem »čudnem« dnevu za volitve?

Zagovorniki neodvisnosti verjamejo, da se jim obeta zmaga, čeprav je kampanja »izredna«, zagotovo ne »normalna«, kajti vodilna independentistična politika je »obglavljena«. Zato je kampanja tudi precej »emocionalna« ter tako mogoče celo bolje »slišana«: odstavljeni predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont se oglaša iz eksila v Bruslju, odstavljeni podpredsednik Oriol Junqueras mora ostati za zapahi v Madridu. Tudi Ramon Tremosa, evropski poslanec iz Katalonije, ki se je pred kratkim mudil v Ljubljani, je v intervjuju za Delo poudaril, da »javnomnenjske raziskave, objavljene v zadnjem času, zdržema kažejo v isto smer, kot se je potrdilo že na vseh zadnjih šestih volitvah v Kataloniji; odkar smo zagnali osamosvojitveni proces. Independentistične stranke bodo zmagale, vprašanje je le, ali jim bo uspelo doseči absolutno večino.«

Po Tremosi ankete ne pripisujejo velike podpore, kot se je najprej zdelo, predvsem Junquerasovi Republikanski levici Katalonije (ERC), ampak bolj Puigdemontovi koaliciji Skupaj za Katalonijo (JxCAT). »Vse raziskave – tudi tiste, ki jih opravljajo v madridskem centru za sociološke študije in v katerih sodeluje po več tisoč anketirancev – dajejo na vprašanje, koga si želite za predsednika, bolj kot ne enak odgovor: Carlesa Puigdemonta bi izbrali v 32 odstotkih, Junqueras bi dobil kakih 14 odstotkov.«

Plakat odstavljenega predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta in vodje enega glavnih gibanj za neodvisnost Katalonije Jordija Sancheza, ki je še vedno priprt. Foto: Reuters

Narazen, ne skupaj

Da oba zagovornika neodvisnosti tokrat volilno nista stopila skupaj – leta 2015 se jima je uspelo povezati v koalicijo Skupaj za Da (Junts pel Sí), ki jo je nato podprlo »rekordnih« 1,7 milijona volivcev in je imela 62 poslancev v 135-članskem katalonskem parlamentu –, je po Tremosi razumljivo. »V ERC bi radi preverili, ali bi tako narazen lahko pridobili na svojo stran še več glasov, predvsem volivce, ki so pred dvema letoma podprli Podemos, zdaj pa mu vse manj zaupajo … Ankete hkrati napovedujejo, da se bo tudi podpora konservativni Ljudski stranki zmanjšala za polovico, z 8 odstotkov (ob zadnjih regionalnih volitvah) na kake 4 odstotke, zato pa se je predsednik španske vlade Mariano Rajoy odločil, da bo tri dni ob koncu kampanje prebil v Kataloniji. Dramatično naj bi ustavil padec naklonjenosti konservativcem.«

Ob tem kaže poudariti, da so ob »vseh zadnjih volitvah v Kataloniji prošpanske stranke, ki neizpodbitno podpirajo ustavo, dobile od 30 do 35, tudi 38 odstotkov podpore. Da bi jim bili volivci tokrat, po vsem, kar se je zgodilo, bolj naklonjeni, ni verjeti.«

Na aktualni politični sliki, je prepričan Tremosa, ni zaznati razklanosti Kataloncev, saj si, kot so ponavljale študije pred referendumskim 1. oktobrom, »ljudskega glasovanja želi 80 odstotkov katalonskih volivcev. [...] To pomeni, da nas referendum, ki ga Ljudska stranka vztrajno zanika, povezuje: da nas demokracija vendarle združuje … Kljub španskemu nasilju je 1. oktobra glasovalo tri milijone ljudi, 70 odstotkov jih je odgovorilo, da si želijo neodvisne republike. Kolikšen bi bil delež, če bi vse potekalo normalno?«

Utrinek z ulice v Barceloni. Foto: AP

In še nekaj se zdi ključno evroposlancu Tremosi: »V madridskem centru za sociološke raziskave so ugotovili, da je želja po neodvisnosti večja med mladimi in med višje izobraženimi.« To izpodbija znano trditev, da so za samostojnost predvsem podeželani, taki, ki so med množičnimi zborovanji preplavili mesto s traktorji, medtem ko so Barcelončani za enotno Španijo. »V mestnem svetu so pred mesecem z 29 glasovi proti 12 potrdili pobudo, po kateri so obsodili priprtje ministrov in priznali Puigdemonta za legitimnega predsednika.«

Tudi medijska vojna

Koliko je v resnici razdeljenosti med Katalonci, naj bi se pokazalo jutri na volitvah. Zdaj je v Barceloni predvsem čutiti, da si nihče ne upa napovedati ničesar; preveč je politične »čudnosti«. Zato pa se je ob nedavnem tretjem in zadnjem predvolilnem soočenju na TV3 spet potrdilo, da je sedem strank, ki se potegujejo za sedeže v katalonskem parlamentu, res razklanih na dva politična bloka, postavljena nespravljivo narazen. In tako so se za tiste, ki verjamejo, da je boj za katalonsko neodvisnost predvsem boj za denar, v prošpanskem El Paísu razpisali, kako, medtem ko independentisti gradijo gradove v oblakih, iz regije bežijo podjetja: več kot 3000 da jih je že zaprosilo za preselitev sedeža v drugo avtonomno skupnost. Po El Paísu zagovorniki neodvisnosti v svoj bran »relativizirajo« pojav, češ da se je dejansko preselilo le 300 družb.

V pogovoru za Delo je bil pomirljiv tudi Ramon Tremosa, saj da prenos sedeža ne more biti prevraten, ko pa vsa delovišča ostajajo v Kataloniji. A vsak na svojo stran menda vlečejo tudi pri razlagi, kaj je pravi vzrok za podjetniški umik. Za unionistični Madrid je to nezakoniti referendum 1. oktobra oziroma razglasitev neodvisnosti, za independentistično Barcelono nasilje, ki sta si ga na referendumski dan dovolili španska policija in civilna garda. A četudi bi se razmere pomirile, v Caixabanku in Planeti menda pravijo, da zanje ni več poti nazaj v Katalonijo.