Tiskane izdaje
Pogajanja o britanskem izstopu iz EU so v kritični fazi, težko pričakovani govor o brexitu, ki ga je britanska premierka prejšnji teden podala v Firencah, je to potrdil.
Četrti krog pogajanj o brexitu se je začel tri dni potem, ko se je britanska ministrska predsednica Theresa May zavzela za dogovor o prehodnem obdobju, med katerim bi Združeno kraljestvu za določen čas ostalo del skupnega evropskega trga, in zagotovila, da bo Britanija poravnala vse svoje obstoječe finančne obveznosti do EU. Njen govor, ki ga je podala med obiskom v Italiji, je tako na Otoku kot v EU v zadnjih dneh naletel na mešane odzive.
Mayeva po pričakovanjih ni bila izrazito konkretna, sploh pri najbolj kočljivem vprašanju denarja. A njena zagotovila so bila najmočnejši signal doslej, da je London tudi na tem področju pripravljen popustiti zahtevam EU. Evropska stran vztraja, da brez dogovora o načinu izračuna finančnih obveznosti države pogajanj o brexitu ne bo mogoče razširiti tudi na vprašanja prihodnjih (trgovinskih) odnosov med Britanijo in EU. Britanci v prvih treh krogih niso želeli razkriti, katere od obstoječih obveznosti so pripravljeni poravnati. Theresa May je v petek, v upanju, da bo pogajanjem dala nov zagon, med vrsticami prvič nakazala, da je država pripravljena poravnati tako obveznosti, ki izvirajo iz trenutne finančne perspektive, kot svoje dolgoročne obveznosti.
Johnsonova intervencija
Koliko bo znašal končni izstopni račun, še vedno ni jasno, toda sodeč po premierkinih besedah, bo najverjetneje višji od 20 milijard evrov. Približno toliko bi namreč znašala višina rednih britanskih vplačil v evropski proračun v prehodnem obdobju, ki bi obsegalo leti 2019 in 2020. Koliko milijard bo Britanija še pripravljena prišteti k tej vsoti, ne bo odvisno le od Therese May, ampak tudi od drugih članov njene vlade, zlasti od evroskeptikov, ki plačilo obveznosti pogojujejo s sklenitvijo obsežnega trgovinskega sporazuma z EU.
Nedavna intervencija Borisa Johnsona, zunanjega ministra in neuradnega vodje referendumske kampanje za brexit, je pokazala, kako omejen je manevrski prostor Mayeve pri definiranju britanskih stališč. Johnsonov 4000 besed dolg prosti spis v Daily Telegraphu je le nekaj dni pred njenim govorom v Firencah razkril globino vladnih razhajanj okoli oblike prihodnjih odnosov države z EU in hitrosti izstopanja iz povezave ter drugih vprašanj, ki se dotikajo bistva brexita. Predvideva se, da je minister, ki je eden od glavnih kandidatov za naslednika Therese May, s tem želel neposredno vplivati na vsebino premierkinega govora. Koliko se mu je intervencija politično izplačala, je težko oceniti, toda očitno je, da Johnson na dolgi rok ostaja v igri. Za Mayevo, ki ji je rok trajanja simbolično potekel na spodletelih junijskih predčasnih volitvah, tega ni mogoče reči.
Theresa May med govorom v Firencah. Maurizio Degl'Innocenti/Reuters
Konstruktiven duh
Medtem ko kritiki opozarjajo, da v njenih besedah ni bilo nič resnično novega, britanski analitiki poudarjajo, da je premierka v Firencah povedala več, kot se je od nje pričakovalo. Če v ozir vzamemo njen občutljiv politični položaj, je z govorom dosegla limit svojih zmožnosti. Korak več in ogrozila bi krhko zaupanje, ki ga uživa v vladajoči konservativni stranki.
Resnično merilo uspeha bo potek najnovejšega kroga pogajanj v Bruslju. Glavni pogajalec evropske komisije Michel Barnier je bil med tistimi, ki so pohvalili »konstruktiven duh« njenega govora. Na današnji novinarski konferenci z britanskim ministrom za izstop iz EU Davidom Davisom je Francoz izrazil zanimanje za to, kako se bodo premierkine besede pretvorile v konkretne pogajalske predloge.
Večini odzivov evropske strani sta bila skupna izjemna previdnost in pričakovanje, da bo 100-članska britanska pogajalska ekipa v ponedeljek v Bruselj prišla s jasnimi stališči glede ključnih odprtih vprašanj. Toda kaj bistveno bolj jasna, kot so sedaj, po vsej verjetnosti ne bodo, vsaj ne v trenutni vladni sestavi. Razmerje moči znotraj konservativne stranke se namreč neposredno odraža na britanski pogajalski poziciji. To ni le problem za Britanijo, ampak tudi za EU, ki vseskozi poskuša dajati vtis, da se ji s pogajanji ne mudi. Realnost je seveda drugačna. Interes za sklenitev čim prejšnjega dogovora je prisoten na obeh straneh, razlika je le v tem, da se ena tega zaveda nekoliko bolj, druga nekoliko manj.
Časovni pritisk
Morda bo ravno časovni pritisk tisti, ki bo na koncu zbližal obe strani. Toda tovrstna pričakovanja so lahko nevarna, sploh v primeru morebitnih političnih sprememb na Otoku. Opozicijska laburistična stranka, ki vodi v javnomnenjskih raziskavah pred konservativci in se »pripravlja na prevzem oblasti«, je včeraj dopustila možnost, da bi Britanija tudi po izstopu iz EU ostala del carinske unije. Toda laburisti ne ostajajo nič manj razdeljeni glede tega, kako tesen odnos z Unijo si želijo v prihodnosti. Tako kot si je težko predstavljati, da bo zastoj v pogajanjih na koncu pripeljal do pozitivnega razpleta, je iluzorno pričakovati, da bi bil brexit pod morebitno laburistično vlado manj ideološko obarvan in da bi zaradi tega stekel bistveno hitreje.
Britanski in evropski pogajalci morajo med prvo fazo pogajanj doseči »zadosten napredek« pri reševanju vprašanj, povezanih z neporavnanimi finančnimi obveznostmi, zagotavljanjem pravic evropskih državljanov in spremembami mejnega režima na Irskem in Severnem Irskem. Brez tega prihodnji mesec ne bodo mogli začeti pogovorov o prihodnjih odnosih. Evropski predstavniki so za razliko od britanskih po poročanju Financial Timesa skeptični, da bo napredek dosežen v predvidenem roku.
