Tiskane izdaje
Ljubljana – Zunanje ministrstvo je včeraj na gradu Jable pripravilo razpravo o prihodnosti Evropske unije, posvečeno evropski varnosti in obrambi. Slovenija ima ambicijo, da bi bila del jedra, če se bo to izoblikovalo, s tem je povezana tudi nedavna politična pridružitev evropskemu obrambnemu sodelovanju (Pesco).
Ali ima Slovenija kako alternativo in se lahko ne pridruži kolektivni varnosti oziroma kolektivnemu sodelovanju? Obstaja zanjo boljša rešitev, ali lahko brez tovrstnega okolja sploh preživi? Biti zraven ali ne biti zraven niti ni vprašanje, vendar si je o udeležbi Slovenije v Pescu, začetku vzpostavljanja struktur evropske obrambne unije, treba naliti čistega vina o obveznostih, ki jih prinaša, pa tudi o realnem okolju, v katerem nastaja. Omizje, na katerem so sodelovali strokovnjaki za varnostno-obrambno področje, je problematiziralo številna vprašanja, povezana s prihodnostjo Evropske unije.
Razpravo je spodbudila nedavna priključitev Slovenije projektu Pesco, ta čudni akronim, ki ga malokdo razume, pomeni strukturirano sodelovanje na obrambnem področju, listino o tem je podpisalo 23 držav članic Unije; med drugim vsebuje določila za povečanje obrambnega proračuna in številne skupne obrambne projekte. Skupina Pesco naj bi bila avantgarda in začetek tesnejše obrambne integracije, čeprav »obrambni projekt« EU, ki ga je visoka predstavnica EU Federica Mogherini nedavno v Bruslju razglasila za »zgodovinskega«, nekateri označujejo za relativno izvotljenega.
Graditelji,
In vendar ga uradna Ljubljana vidi kot priložnost, da se umesti med ambicioznejše članice, želi si biti »med tistimi, ki evropsko hišo gradijo in ne samo uporabljajo«. Gre za to, »kako evropske prioritete uporabiti kot naše, in obratno, kako naše nacionalne interese prenesti v prioritete EU«. Okrogla miza je potekala po pravilih Chatham House, zato povzemamo razpravo, stališča in mnenja udeležencev brez navajanja, kdo je kaj rekel.
Varnostne razmere v svetu so se spremenile, geopolitična nestabilnost, še posebno v soseščini Evropske unije, je večja, pravzaprav smo v najbolj izpostavljenem trenutku po hladni vojni, je začel eden od razpravljavcev. Nizal je varnostne, politične in ekonomske razloge za krepitev evropskih obrambnih struktur: od brexita in vzpona evroskepticizma na celini, prek pritiska ZDA, naj članice Nata naredijo več pri delitvi bremena, do nižje učinkovitosti EU, tekmovanja in nabav orožja na nacionalni ravni. Povedano je mogoče strniti v misel: ključno je, da Evropska unija naredi več samostojno oziroma sama.
Od sodelujočih držav se pričakuje povečanje obrambnega proračuna in deleža investicij, prilagoditev obrambnega sistema, sodelovanje v skupnih projektih. Slišati je bilo, da je projekt tudi priložnost za slovensko gospodarstvo, evropski obrambni sklad naj bi v celoti financiral projekte, zanimive za evropsko industrijo. »Če neko slovensko podjetje izdeluje dele za evropski avto, zakaj jih ne bi tudi za evropski tank?« A denarja iz Bruslja bo, vsaj na začetku, malo, v Pescu ne bi smeli videti samo sebičnih koristi, koliko bomo dobili, so se nizale razprave. In še, realnost je krepitev obrambne industrije. »Nastaja Pesco samo zato, da se bo okrepila obrambna industrija?« Gre za velike zadeve in velike projekte, morda je za Slovenijo zanimiv kak posamičen, na primer majhna brezpilotna letala. Nasploh pa, koliko tehnologij ima Slovenija? Naposled pa, tehnološko napredne države niso evropske in niti ne zahodne.
Poveden je tudi širši strateški kontekst nastajanja Pesca, to je koncert vélikih svetovnih sil in obrobni položaj EU. V globalni konstelaciji sil z Združenimi državami, Kitajsko, ki napoveduje, da bo globalna sila, Indijo, ki hoče to postati, Rusijo in Združenimi narodi, videli smo, koliko pomembni so se pokazali v Siriji, je velika dilema pozicioniranje Evropske unije kot take.
Kaj sploh je Pesco?
Razprava je odprla kup provokativnih vprašanj. Je Pesco sploh nov koncept? Je za vsem skupaj samo sebičen finančni interes? Je Evropska unija sposobna postati globalna sila? Kdo v tej zgodbi sploh misli resno? EU? Slovenija? Ali bo njena močna politična podpora vzdržala srednjeročno, dolgoročno? Kakšne so relacije med Unijo in Natom, je med njima konflikt?
Velike države v EU čedalje več govorijo o geografski odgovornosti, recimo Španije za zahodni Mediteran in Italije za osrednje Sredozemlje. Vprašanje je zanimivo tudi za Slovenijo. Je zmožna sproducirati kak lasten projekt, ki jo bo, med drugim, pripeljal tudi do novih partnerjev? Slovenija je do zdaj kompenzirala svoj primanjkljaj v obrambnem proračunu z nadpovprečno udeleženostjo v mednarodnih operacijah. Zato, ker je to bolj poceni? Je prisotna samo tam, kjer se ne dogaja nič posebno hudega?
Včerajšnja razprava je bila namenjena izmenjavi stališč o varnostnih in obrambnih vprašanjih in umestitvi Slovenije, potem ko je vlada na neformalnem posvetu oktobra že potrdila usmeritev tesnejšega povezovanja na področju obrambe v okviru EU. Toda pomemben je širši kontekst: politična kriza v Nemčiji odlaga reformne načrte Evropske unije, pred propadom koalicijskih pogajanj je bilo pričakovati, da jih bosta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron predstavila v začetku prihodnjega leta. Do sestave nove vlade v Berlinu so zadeve odložene.
