Tiskane izdaje
Jeremy Corbyn je prepričal veliko članov in podpornikov laburistične stranke, da bo z drugačnim, prijaznejšim pristopom do politike prinesel spremembe in nov zagon v parlamentarno razpravo, odločanje pa približal ljudem. Toda kot je pokazal prvi kongres stranke po izvolitvi novega vodje, socialistov načrt vsebuje vsaj eno veliko pomanjkljivost.
»Odkrito govorjenje. Poštena politika.« Besede, zapisane na transparentih in na govorniškem odru, s katerega je Jeremy Corbyn ta teden nagovoril delegate, ki so se udeležili kongresa laburistične stranke v Brightonu, prvega po koncu volitev za novega vodje stranke, niso predstavljale nikakršnega piarovskega presežka. Na drugi strani so povsem korektno upodabljale Corbynovo prepričanje, da se da stranko voditi na drugačen način in da mora ta znova pridobiti zaupanje volivcev, predvsem tako, da v ospredje postavi težave navadnih ljudi. Corbynova predpostavka o pomanjkanju zaupanja je pravilna. Toda njegova rešitev za problem, s katerim se preteklih pet let ubadajo laburisti, v marsičem še naprej ostaja popolnoma zgrešena.
Britanci so, kot so pokazali izidi majskih parlamentarnih volitev, pa tudi kasnejših javnomnenjskih raziskav, izgubili zaupanje v največjo opozicijsko stranko, zlasti na ključnih področjih gospodarske politike in upravljanja javnih financ. Corbynov poziv k vrnitvi k »resnični politiki« so mnogi tako razumeli kot priložnost, da se stranka odkupi za pretekle napake in zdrse, tako da tudi navznoter spodbudi razpravo o pomembnih vprašanjih. Toda kot so ta teden ugotavljali nekateri britanski komentatorji, spodbujanje razprave pravzaprav predstavlja Corbynov edini resnični cilj. Vladanje in prihod na oblast sta šele v drugem in tretjem planu.
Med somišljeniki
Tudi če se novi voditelj zaveda problema, ki je odnesel njegovega predhodnika, stranki pa prizadejal enega najslabših rezultatov v zadnjega pol stoletja, v četrtek, ko je tudi sam nagovoril udeležence kongresa, ni naslovil niti volitev niti javnofinančnega primanjkljaja, dveh ključnih vprašanj, s katerimi so se laburisti poskušali soočiti med volilno kampanjo, a so bili pri tem neuspešni. V govoru, ki se bo javnosti v spomin utrnil predvsem po svoji izraziti podobnosti z več kot 30 let starim osnutkom, spisanim za takratnega vodjo stranke Neila Kinnocka, se je osredotočil predvsem na člane stranke in tradicionalne volivce levice, na vse ostale (zmerno sredino, ki je laburistom leta med letoma 1997 in 2010 prinesla kar tri zmage na volitvah) pa je tako rekoč pozabil.
Tako pri laburistom naklonjenem Guardianu kot pri nekoliko konservativnejšem Economistu so prepoznali in izpostavili to pomankljivost. Tudi če se je Corbyn dotaknil socialnih problemov, človekovih pravic in Sirije, je v očeh komentatorjev in »neciljne« publike, v katero spada večina otoškega volilnega telesa, izpustil vse tisto, kar velja za resnično pomembno.
Nasprotna stran medtem vztraja, da ena od Corbynovih največjih prednosti ostaja njegova odločnost. »Če bo pogorel, bo to storil pod lastnimi pogoji, na svoj način,« so zapisali novinarji New Statesmana. Toda medtem ko podporniki njegovo zmago in mandat jemljejo kot nekaj povsem ločenega od stranke in njenih notranjih procesov, se v laburistični strukturi kažejo vse večje razpoke, ki v nekaterih primerih segajo tudi prek tradicionalnih delitev. Corbynov odgovor na vprašanje novinarjev, ali bi pritisnil na jedrski gumb, če bi se kdaj kot predsednik vlade znašel v takšen položaju, jih je še dodatno razgalil.
Hkrati je pokazal na veliko nedoslednost v njegovem »novem« pristopu k politiki, kjer ima vsak priložnost razpravljati in soodločati o vsem, razen o tistih stvareh, o katerih ima voditelj že izdelano mnenje.
Pot v pozabo
Vodja laburistov, ki je skozi vso politično kariero ostal oster nasprotnik orožja za množično uničevanje, je vztrajal, da je bil le iskren, ko je dejal, da ne bi nikoli ukazal uporabe jedrske bombe. Toda s tem je svojo stranko, ki je v procesu sprejemanja stališča o tem, ali naj podpre predlagano prenovo jedrskega obrambnega sistema Trident, vredno kakšnih 20 milijard funtov, postavil v nemogoč položaj, ko se bo morala odločiti, ali naj podpre svojega voditelja ali naj glasuje proti njem in ga s tem prisili v odstop.
Marsikateri član laburistov, ki misli, da Corbyn stranko pelje nazaj v osemdeseta leta, v čas ko si je ustvaril svoj pogled na svet, in jo s tem vodi v irelevantnost in pozabo, bo navdušen nad to možnostjo. Njen prvak, na drugi strani, pravi, da si bodo v opoziciji vzeli vsaj leto dni časa za razmislek in razpravo o jedrskem vprašanju. Po koncu tega obdobja bo tudi bolj jasna usoda "nove" politike. In njenega protagonista.
