Tiskane izdaje
Konec maja je evropska komisija objavila načrt kvot o tem, kako do leta 2016 bolj ali manj ustrezno porazdeliti 40.000 prosilcev za azil med 28 članic Unije. Gre za ljudi, ki »nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito«, kot je povedal Bruselj. A nacionalne države niso pripravljene deliti priseljenskega bremena, še posebej med vzhodnoevropskimi članicami je nestrinjanje s kvotami postalo velikansko, izrazito. Že doslej je vzhodni del Evrope sprejemal najmanj priseljencev; pogled na zemljevid držav, ki so odprle vrata, pokaže, da jih je bila največ pripravljena sprejeti osrednja Evropa: predvsem Švedska in Avstrija, pa tudi Madžarska in Bolgarija.
Medtem ko notranji ministri nedavno niso dosegli sporazuma o razdelitvi beguncev, je izbruhnil nov konflikt. Sredi junija, ravno v času, ko je minevalo 30 let od podpisa schengenskega sporazuma, je med Italijo in Francijo izbruhnil diplomatski spor zaradi usode 200 priseljencev, večidel Afričanov, blokiranih pri Ventimiglii. Številni med njimi so noč za nočjo kampirali na skalah ob morju, nekateri so v znak protesta gladovno stavkali, francoska policija jih ni pustila prečkati meje, od koder so hoteli naprej v Nemčijo. Evropske države ne zmorejo preseči nacionalnega egoizma, brez solidarnosti pa rešitve ni.
Številke
Treba se je spomniti na razmere, v katerih so ljudje, ki prihajajo z druge strani morja. To so prebivalci Libije, kjer poteka državljanska vojna, Somalije, v kateri deluje džihadistična skupina Al Šabab, Sirije, pogreznjene v državljansko vojno in s tako imenovano Islamsko državo na svojem ozemlju, prihajajo tudi iz Sierre Leone, Malija, Senegala, Gambije, Etiopije, Eritreje. Od tod so bili nekateri migranti, ki so tragično utonili pred dvema mesecema v Sredozemskem morju, menda naj bi umrlo več kot 800 ljudi.
Azil je oblika mednarodne zaščite, ki jo država na svojem ozemlju zagotovi tistemu, ki je nima v svoji državi, zlasti v primerih preganjanja ali vojne v matični državi. Eurostatova statistika prošenj za azil kaže množični porast v lanskem letu, z več kot 625.000 prošnjami je to najvišja številka po letu 1992, predvsem na račun iskalcev azila iz Sirije in Eritreje. Število prošenj za azil za posamične evropske države se med seboj zelo razlikuje: največ iz zunajevropskih držav jih je naštela Nemčija, kar dvainpolkrat več kot Švedska. Sledijo Italija, Francija, Madžarska, Velika Britanija, Nizozemska in Belgija. Skupno število prosilcev za azil v omenjeni deveterici držav predstavlja 90 odstotkov statistike za celotno osemindvajseterico leta 2014.
V teoriji obstaja veliko načinov, kako bi bilo mogoče po Evropi, in ta ima več kot 500 milijonov prebivalcev, primerno razdeliti begunce in prosilce za azil. Kriteriji za to med drugim upoštevajo število prebivalcev in bogastvo posamičnih držav. Zanimiv primer razdelitve je študija, ki jo je opravil Daniel Thym (Univerza v Konstanci). Raziskovalec je izvedel simulacijo uravnotežene porazdelitve beguncev med različnimi evropskimi državami, pri čemer je uporabil enaka merila, kot jih je uporabila Nemčija pri razmeščanju beguncev med različnimi nemškimi deželami. V tem primeru so upoštevali število prebivalstva (ena tretjina) in celoto davčnih prihodkov (dve tretjini).
Model
Študija si je zastavila vprašanje, kakšne bi bile razmere na stari celini, če bi, hipotetično, Evropa uporabila enako razdelitev sistema kvot, kot ga je pred več kot 20 leti uporabila Nemčija, ko je razdeljevala priseljence med svoje federalne enote. Formula je vsebovala idejo, da revnejše zvezne dežele ne morejo nositi enakega bremena kot enako številčne bogate dežele.
Svoj hipotetični izračun so primerjali s stvarnimi podatki o uspešno rešenih prošnjah za azil za dve leti, 2013 in 2014. Pokazalo se je predvidljivo: da evropsko azilno politiko zaznamuje primanjkljaj solidarnosti med državami. Obstajajo velike razlike med državami članicami in razdelitev prosilcev za azil je pomenljiva. Večine bremena ne nosijo samo mejne države Evropske unije na jugu in vzhodu celine, temveč tudi severne članice, kot na primer Belgija ali Švedska, ki so zelo oddaljene od obal kake Lampeduse. Ciper in Malta sta nedvomno preobremenjena, vendar na drugi strani nekatere južnoevropske države, na primer Španija in Italija, dobijo razmeroma manj prošenj za azil.
