Roaming bomo plačali

Evropski komisarki Viviane Reding in Neelie Kroes sta svojo kariero zgradili tudi na zniževanju stroškov za uporabo mobilnega telefona v tujini. Redingova je bila sploh prva, ki je operaterje in njihovo oderuško zaračunavanje roaminga stisnila v kot, Kroesova pa je nadaljevala regulirane pocenitve. Skupaj sta dovolj znižali cene in ponudnike prisilili v proaktivnost pri pripravljanju ponudb, da gostovanje v tujih omrežjih v zadnjih letih ni bilo več pereča tema. Presenetljivo in žalostno je, da njun naslednik Andrus Ansip ni imel boljše ideje za svoj prvi (in do zdaj edini) dosežek kot ukinitev roaminga.

Za uporabnike se ta ukinitev sliši zanimivo. Po celotni EU enake cene oziroma izkoriščanje domačih količin – navadili smo se, da pri storitvah mobilne telefonije razmišljamo o tem, koliko količin je vključenih v naročnino. Na začetku je Redingova vsekakor morala biti brezkompromisna, saj sicer ne bi niti za cent znižala cen gostovanja, za operaterje je bila to zlata jama. Pozneje pa je evrokratom zmanjkalo nekaj pragmatičnosti. Ukinjanje roaminga ne more biti zastonj, nekje bomo uporabniki brezplačno pohajkovanje z mobilnikom po Evropi plačali. Zelo verjetno se bo to zgodilo na dveh koncih. Ker bodo telekomunikacijska podjetja ostala brez prihodkov iz tujine, ko se bodo njihovi uporabniki tam pogovarjali in priključevali v internet, bodo neizogibno podražila storitve doma. Rezultat bo, da bomo doma vsi plačevali več, peščica rednih uporabnikov pa bo v tujini plačevala veliko manj. Večina pač ne potuje več kot dva- ali trikrat na leto.

Še druga izguba za uporabnike pa bo razrahljana spletna nevtralnost. Operaterji so pogajanja in odločenost evropske komisije, da odpravi stroške gostovanja, obrnili sebi v prid, saj so izpogajali pravila z velikimi luknjami in možnostmi izjem. Kar bodo v prihodnje gotovo poskušali izkoristiti in dostop do določenih (priljubljenih) storitev krojiti po svoje. Marsikdo nam v zvezi s tem očita črnogledost, toda spletna nevtralnost je ali pa je ni. Ko jo začnemo (začnejo) rahljati, je z njo konec. In ko se bodo nacionalni regulatorji začeli ukvarjati s primeri, kjer se bodo operaterji sklicevali na uvajanje »posebnih storitev« in »tehnične ovire«, se bomo lahko spomnili, kako so evropski poslanci ob ukinjanju roaminga zatrjevali, da hkrati varujejo tudi odprti in nevtralni internet.

Takšno barantanje je v vsakem primeru nesprejemljivo in škodljivo, še toliko bolj, ker komisija niti še ni določila konkretnih pravil in pogojev, pod katerimi naj bi bilo roaminga čez dobro leto konec. In tudi določanje cen, ki velja od sobote, je po nepotrebnem zapletla, namesto da bi preprosto podaljšala veljavnost prejšnje uredbe in mogoče vse skupaj še malo pocenila. V prehodnem obdobju je operaterjem že dala možnost, da v določenih primerih zaračunavajo (nekajkrat) več, kot so lahko do zdaj, in odpravila cenovni prag. To že nakazuje, da pri ukinjanju roaminga nismo zmagali uporabniki niti ne bruseljska politika, ampak bodo končno zmago kot navadno slavile vplivne telekomunikacijske korporacije.