Tiskane izdaje
Kanclerka Angela Merkel je v dokaz, da bodo prebežniki ob postavljanju ovir na sredozemski ali balkanski poti vedno našli nove načine za pot proti zahodni Evropi, navedla primer tako imenovane arktične poti, ki vodi iz Rusije na Norveško. Po tej poti so lani vstopili tja samo štirje prebežniki, septembra 420, oktobra pa jih je bilo že 500 na teden. Zaradi velikega števila so nekateri obtičali v Rusiji, saj je zmanjkalo koles, s katerimi je edino mogoče prečkati mejo.
Rudarsko mesto Kirkenes na severu Norveške je priljubljeno zlasti med turisti, ki hodijo tja občudovat severni sij oziroma auroro borealis. Zdaj se tja zgrinjajo begunci iz Sirije. To je resda daljša, vendar precej bolj varna pot proti severu Evrope. V Rusijo jih večina pride povsem zakonito – s poslovnim ali študentskim vizumom –, iz Moskve nadaljujejo pot v Murmansk, od tam pa do rudarskega mesta Nikel. Ker ruske obmejne službe pešcem prepovedujejo prečkanje norveške meje, norveški obmejni organi pa kaznujejo voznike, ki prevažajo ljudi brez dokumentov, jim ne preostane drugega, kot da se proti evropskim sanjam odpeljejo kar na kolesu. Konec oktobra je skupina 500 beguncev obtičala na ruski strani meje, saj so iz trgovin dobesedno izropali kolesa.
»V prvi polovici leta je k nam prišla samo peščica beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana, septembra pa je njihovo število močno naraslo. Številni sploh ne vedo, kje so se znašli, in seveda nimajo ustreznih oblačil,« je povedal Kristian Hansen, carinik na mejnem prehodu Storskog. Ta mejni prehod na severu Norveške se po številu prebežnikov seveda ne more primerjati z italijansko Lampeduso ali grškim Lesbosom, vendar njihovo število narašča, odkar je prva skupina prebežnikov poslala v domovino sporočila, kako toplo so jih sprejeli Norvežani.
Ko je prvih šest prebežnikov februarja letos doseglo Kirkenes, so jih namestili v luksuznem hotelu s pogledom na morje, potem pa jih z letalom poslali v Oslo, kjer so lahko vložili prošnje za azil. Poročila o tem, kako lepo na Norveškem ravnajo s prosilci za azil, so dosegla celo sirske begunce v begunskih taboriščih v Libanonu, ki si zdaj na vse načine prizadevajo pridobiti ruski vizum. Po novem v Kirkenesu prebežnikov ne sprejemajo več v hotelu s petimi zvezdicami, pač pa so zanje odprli tranzitni center v nekdanjem zaklonišču, v katerem so konec devetdesetih let dali zatočišče tudi beguncem s Kosova, v njem pa je prostora za 150 ljudi. Po mnenju Staala Nilsena, predsednika desničarske Napredne stranke, ki je znana po svoji kampanji proti emigrantom, jih ne bo več, ko bo pritisnil pravi mraz.
Svalbard za prebežnike, narkomane in kriminalce
Norveška, ki ni članica Evropske unije, je pa del schengenskega območja, je zelo priljubljena destinacija za prebežnike, vendar so norveške oblasti v začetku novembra po zgledu Danske sprožile kampanjo, v kateri opozarjajo, da jim grozi nasilna repatriacija v domovino. Precej kontroverzna je tudi pobuda stranke Zeleni, da bi prebežnike naselili kar na Svalbardu, otočju v Arktičnem oceanu, na katerem je razmerje med ljudmi in medvedi 2600 : 3000, in to v prid medvedom. S preseljevanjem prebežnikov želijo tamkajšnjim prebivalcem zagotoviti bolj zanesljiva delovna mesta, saj jih večina trenutno pogodbeno dela v rudarski industriji.
»Sprejemni center za prebežnike bi omogočil nova delovna mesta, hkrati pa bi naredili nekaj dobrega. Evropa gori. Naše vrednote in etnični standardi so na preizkušnji,« je promoviral pobudo predsednik Zelenih Espen Klungseth Rotevatn. Doslej so se za premestitev prebežnikov na eno najbolj oddaljenih točk na zemlji zavzemali zlasti pri protiemigrantski Progresivni stranki. Desničarski politiki so pred tem predlagali, da bi morali na Svalbard premestiti narkomane in kriminalce.
Ker ima otočje Svalbard poseben status, ni jasno, ali je ideja sploh izvedljiva, vendar pri Zelenih upajo, da je to mogoče na podlagi posebne pogodbe iz leta 1920, ki jo je podpisalo več kot 40 držav in Norveški priznava suverenost nad otoki, hkrati pa imajo vse podpisnice pravico do sodelovanja v gospodarskih dejavnostih otočja.
Po septembrskih podatkih Zvezne migracijske službe je v Rusiji trenutno 12.000 Sircev, vendar zaradi zapletenih birokratskih postopkov za pridobitev azila in pomanjkanja poti v Evropo Rusija za prebežnike ni posebej privlačna destinacija. »Sirski prebežniki nočejo ostati v Rusiji, saj ne dobijo socialne podpore, stanovanja in dela. Težko je tudi z dokumenti,« je za RBTH povedal Munzer Halum, sirski novinar in pisatelj, ki živi v Moskvi.
