Se je v Franciji zbudil duh Margaret Thatcher?

Bruselj – Do francoskih predsedniških volitev je sicer še pet mesecev, a predvolitve kandidata zmerne desnice, zbrane okoli Republikancev, so sprožile močno politično dinamiko. Presenečenje je bila prepričljiva zmaga Françoisa Fillona v prvem krogu.

Dolgo je bil pričakovan finalni dvoboj med Alainom Juppéjem in bivšim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. A Fillon je v javnomnenjskih merjenjih v zadnjem tednu, še zlasti kot zmagovalec tretjega soočenja, hitro napredoval. Na okoli 10.000 volišč so odšli več kot štirje milijoni Francozov in Fillon je dobil kar 44,1 odstotka glasov. V drugem krogu najbrž ne bo imel težav s prej favoriziranim Juppéjem (28,6 odstotka). Sarkozy kot glavni osmoljenec predvolitev (20,6 odstotka) ga podpira. Po neuspehu v bitki za še eno priložnost je razglasil, da odhaja v politični pokoj.

Fillon je že dolga desetletja del francoske politične elite. Premier je bil v času, ko je bil na čelu Francije Sarkozy (2007-2012). Prej je imel ministrske funkcije v več vladah. Zadnja štiri leta je poslanec. Njegov preboj iz ozadja v bitki za predsedniškega kandidata desnice, ki se bo po dosedanjih javnomnenjskih raziskavah v drugem krogu pomeril z voditeljico Nacionalne fronte Marine Le Pen, so zaznamovala bolj konservativna stališča. Z zavračanjem enakopravnosti zakonskih zvez istospolnih partnerjev se je, denimo, prikupil katoliški desnici.

Glede na francoske standarde ima radikalen gospodarski program. Sam je že pred devetimi leti trdil, da je Francija bankrotirala. Da bi se hitreje izkopala iz gospodarskih težav, zagovarja trde reforme. Govorjenje o privarčevanih 100 milijardah evrov v petih letih (tudi s 500.000 zaposlenih manj v javnem sektorju), upokojevanju s 65 leti in podaljšanju delovnega tedna s 35 na 39 ur bo v praksi težko uresničljivo. Kljub temu bi bilo povedno, če bi v Franciji, v kateri že bolj ali manj kozmetični popravki delovne zakonodaje sprožijo val demonstraciji in blokad, zmagal politik s takšnimi načrti.

Sicer sta tako Nicolas Sarkozy pred devetimi leti in socialist François Hollande pet let pozneje nastopala kot reformatorja, a svojih obljub nista izpolnila. V časopisju so Fillona že začeli razglašati za francosko različico Margaret Thatcher, ki je prišla na oblast po dolgih letih krize na Otoku. V Le Mondu so njegov tečerizem konec tedna razglasili kar za neoliberalno revolucijo. Juppé je bil očitno na koncu prepoznan kot obraz, ki zagotavlja nadaljevanje enakega. Fillon pa napoveduje opaznejše spremembe. Njegov miren in obvladan nastop je bil še ena od njegovih prednosti.

Nekaj Fillonovih posebnosti je opaznih na področju evropske in zunanje politike. Kronisti opozarjajo, da je na začetku devetdesetih let nasprotoval maastrichtski pogodbi. Sam zagovarja EU kot unijo nacij, v kateri bo spoštovana francoska suverenost. To naj bi bilo nasprotje federalizirane Evrope. Tudi njegovo prijateljstvo z Vladimirjem Putinom in razumevanje za rusko ravnanje v ukrajinski krizi je pod drobnogledom. Lani je v enem od intervjujev tudi zatrdil, da bi v okviru bitke proti Islamski državi morali pomagati Asadovemu režimu.

Prava preizkušnja bodo seveda volitve. Jedro zmerne levice okoli socialistov bo svojega kandidata izbralo na predvolitvah januarja. Hollande se še ni odločil, ali bo kandidiral. Ambiciozni Emmanuel Macron, ki je bil do poletja gospodarski minister, je ustanovil svoje gibanje Naprej! (En marche!) in bo kandidiral sam. Glavno vprašanje bo, ali lahko Le Penovi uspe več kot uvrstitev v drugi krog. Predvsem zmaga Donalda Trumpa v ZDA je okrepila ugibanja, da se bo val zmag populističnih politikov nadaljeval v Evropi. Francoske javnomnenjske raziskave ne napovedujejo takšnega razpleta.

Če bo kandidat zmerne desnice res Fillon, bo s svojo konservativno držo težji tekmec za Le Penovo. V socialističnem taboru, ki bi najlaže vodili volilno kampanjo proti Le Penovi in Sarkozyju, ker imata oba bolj radikalna stališče, se ne strinjajo z razlagami, da se bo njihov manevrski prostor še bolj skrčil. Libération je citiral neimenovane tesne sodelavce predsednika Hollanda, ki pravijo, da bi bile s Fillonom kot kandidatom desnice razlike z njimi še bolj očitne kot z Juppéjem, saj zagovarja bolj desna stališča na področju gospodarstva, socialne politike in družbe.