Tiskane izdaje
Beg možganov z juga na sever se je v Evropi začel kot simptom vsesplošne politične, gospodarske in socialne krize, v kateri so se znašle periferne države. Toda evropski trg dela je kazal bolezenske znake že dolgo prej.
Evropa je v zadnjih šestih letih občutila vse ekstreme prostega pretoka delovne sile. Ta v teoriji predstavlja mehanizem stabilnosti, ki državam pomaga preživeti obdobja gospodarske stagnacije tako, da omogoči prerazporeditev delavcev in s tem zmanjša pritisk na nacionalni trg dela in socialno državo. Enosmeren tok ljudi, večinoma mladih, visoko izobraženih kadrov, ki so v iskanju boljšega življenja iz periferije migrirali proti jedru Unije, je bil ekstremen prikaz njegovega delovanja. Economist je leta 2012 v članku o skrbeh Španije pred izgubo najbolj kvalificirane delovne sile miril, da gre za »win win« situacijo, še posebno zato, ker obstaja velika verjetnost, da se bodo ekonomski migranti, ko bo krize konec, vrnili.
Večina razprav, ki so se v zadnjih letih nanašale na pozitivne in negativne aspekte bega možganov, se je osredotočala predvsem na prerazporejanje delavcev v EU ali območju evra, kot da za evropsko celino ne bi veljala pravila globalizacije, globalni migracijski tokovi pa bi jo povsem obšli. Toda medtem ko je bil beg možganov z juga proti severu in zahodu EU izrazit simptom razmer, ki jih je ustvarila dolžniška kriza, je bil v marsičem le nadaljevanje dolgoletnega trenda izseljevanja visoko kvalificirane delovne sile, s katerim se Evropa sooča od uvedbe skupne valute.
Izgubljeni potencial
Beg možganov se je v realnosti začel že mnogo prej in še zdaleč ni bil omejen le na periferijo. Iz 15 držav, ki so leta 2000 prevzele evro, se je pred izbruhom krize na leto v povprečju izselilo 120.000 visoko kvalificiranih delavcev, medtem ko se je z izbruhom krize število tistih, ki so odšli, še povečalo, je poudaril Edoardo Campanella, ekonomist in specialist za območje evra pri banki UniCredit, ki se že več let ukvarja z raziskovanjem učinkov migracijskih tokov.
Evropsko gospodarstvo se je po njegovih besedah znašlo na robu katastrofalnega pomanjkanja usposobljenih in visoko izobraženih kadrov: to ni razvidno le iz pesimističnih obetov evropske komisije, ki v predstavitvi prioritet digitalne agende opozarja, da lahko število nezapolnjenih delovnih mest v digitalnem sektorju konec tega desetletja naraste na 900.000, ampak iz izkušenj posameznih držav, tudi Nemčije, ki zaznava čedalje večje pomanjkanje ustreznih zaposlitvenih kadrov na področju znanosti, inženirstva, matematike in tehnologije.
EU se po podatkih svetovalne družbe McKinsey, ki je v začetku letošnjega leta objavila obsežno raziskavo, v kateri je sodelovalo več kot 8000 podjetij, mladih in izobraževalnih ustanov, sooča z največjim pomanjkanjem ustrezno usposobljenih kadrov med razvitimi gospodarstvi. Rezultati raziskave kažejo, da je število prostih delovnih mest izziv, a da je enak problem tudi pomanjkanje ustreznih znanj. Problem je najbolj očiten v Grčiji in Italiji, ki sta ju kriza in varčevanje najbolj prizadela, kjer 45 oziroma 47 odstotkov podjetij kljub rekordni stopnji brezposelnosti med prebivalstvom pravi, da ima težave z zapolnjevanjem delovnih mest za visoko kvalificirane poklice. Pri McKinseyju so poudarili, da se s podobnimi problemi v povprečju sooča tretjina evropskih podjetij, ki pogosto niso vključena v dialog z izobraževalnimi ustanovami oziroma ne ponujajo nobenih alternativnih oblik pridobivanja ustreznih znanj.
Zgrešene investicije
Glede na to, da se večina evropskih izobraževalnih ustanov financira iz državnih proračunov, so učinki emigracije še posebno boleči, je zapisal Campanella v zadnji številki Foreign Affairs, pri čemer je razmišljal o ustreznosti in možnih spremembah trenutne evropske imigracijske politike, s katero si Bruselj želi privabiti visoko izobražene kadre iz drugih držav.
Po prvotnem načrtu naj bi program Blue Card, ki ga je Unija uvedla leta 2011, v dveh desetletjih privabil 20 milijonov ljudi. Toda »modro karto« je lani in predlanskim prejelo le kakih 20.000 migrantov. Razlogi za nizko število udeležencev programa so različni, od rigidnega regulativnega okolja do jezikovne fragmentacije. Pomemben faktor je ne nazadnje tudi čedalje večji odpor do tujcev, ki se manifestira v vzponu populističnih strank.
Campanella je prepričan, da bi se morali evropski politiki ob teh spoznanjih in v trenutnih družbenih razmerah bolj osredotočiti na spodbujanje povratne migracije oziroma vračanja vseh ljudi, ki so se v preteklosti odločili, da bodo nadaljevali življenje drugje. »V času gospodarske stagnacije bi povratna migracija predstavljala politično sprejemljivejšo rešitev ekonomskih težav; hkrati bi bila tudi ekonomsko bolj smiselna. Povratniki so namreč bolj čustveno navezani na domače okolje, zato pokažejo več prizadevanja za izboljšanje skupnosti.«
S seboj ne prinašajo le človeškega, socialnega in finančnega kapitala, je poudaril italijanski ekonomist; izkušnje, ki so jih pridobili med delom v tujini, omogočajo prenos novih tehnologij in razvoj poslovnih modelov. V nasprotju z domačo populacijo so hitreje prilagodljivi, »kar pomeni, da posedujejo odločnost, da sprejmejo ceno prilagajanja socioekonomskim sistemom, ki jih zaznamuje visok odpor do sprememb«.
Turški primer
Prvi pogoj za uspeh je, da si morajo tisti, ki so se nekoč odselili, vrnitev tudi želeti.
Zanimiv je podatek, da je povratna migracija čedalje bolj aktualna tema med priseljenci v Evropi. Študije, ki so jih opravili na svobodni univerzi v Amsterdamu (VU), kažejo na vse večjo željo Turkov, ki živijo in delajo na Nizozemskem, da bi se vrnili v domovino. Med njimi je tudi vse več visoko izobraženih kadrov, ki se odzivajo tako na ekonomski, politični in socialni položaj v državi gostiteljici kot na atraktivne alternative, ki jim jih ponuja domače okolje.
O tem in prednostih povratne migracije govori tudi raziskava o prihodnosti turških priseljencev na Nizozemskem, ki sta jo letos objavila profesorja Gürkan Çelik in Ton Notten z univerz v Windesheimu in Rotterdamu. Njune ugotovitve, ki kažejo, da je število priseljencev, ki v tej smeri dejansko kaj storijo, majhno, posredno postavljajo pod vprašaj pripravljenost Evropejcev, ki so v zadnjem desetletju zapustili celino, da bi se v bližnji prihodnosti vrnili v države izvora. Brez jasnih spodbud in zagotovil o tem, da bo njihovo življenje boljše kot v tujini, odločitev zanje najverjetneje ne bo težka.
