Vsesrbska deklaracija pogubnih političnih idej

Na skupno pobudo Beograda in Banjaluke se je rodila deklaracija o ohranitvi srbskega jezika in kulture, ki jo bodo v Srbiji in Republiki Srbski sprejeli prihodnji mesec. Sledila je pozivu srbskega predsednika k vsesrbskemu dialogu o odnosih Srbije s Kosovom.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić in predsednik Republike Srbske (RS) Milorad Dodik ljubita velike zgodovinske teme, ki okupirajo pozornost ljudi in dvigujejo prah v javnosti. Na različne odzive naletijo tudi v regiji, kjer še niso pozabili preteklih srbskih nacionalnih projektov. Vučić je naprej vsilil Srbom stališče, da so Albanci daleč največji problem Srbije. Po njegovem Srbija ne bo oprostila nobenemu politiku, ki bo sklenil kompromis s Kosovom, ne glede na njegovo vsebino.

Vožda na svojem terenu

Namesto da bi pospešil proces normalizacije odnosov s Kosovom, je vsilil razpravo o priznanju Kosova, ki ni glavni problem Srbije. Ker pet držav članic EU še vedno ni priznalo Kosova, Rusija in Kitajska pa blokirata njegov sprejem v ZN, to, da Srbija ne prizna Kosova, še ni ovira na njeni poti k članstvu v EU. Vučić se poskuša na ta način le utrditi kot vsesrbski voditelj.

To ne ustreza Dodiku, ki si prizadeva, da Vučić ne bi pridobil prevelikega vpliva na Srbe v BiH. V javnosti poskuša ustvariti vtis, da so njune poteze »nacionalnega« pomena koordinirane in usklajene, ker sta oba nesporna vožda na svojem terenu. V tem kontekstu je nastala deklaracija o ohranitvi srbskega jezika in kulture, ki naj bi srbski narod homogenizirala, Dodiku pa gre v prid tudi zaradi prihajajočih volitev v BiH. Na obeh straneh Drine so se usule kritike na dokument, čeprav ga ni videl še nihče od kritikov.

Generalni sekretar predsednika Nikola Selaković je pojasnil, da bodo osnova deklaracije evropske vrednote in standardi. Srbija in RS bosta zahtevali, naj vse države v regiji zagotovijo srbski manjšini, da bo lahko govorila srbsko in pisala v cirilici. Kot da se ta vprašanja rešujejo z deklaracijo, in ne z dvostranskimi odnosi med državami, pri čemer RS niti ni država.

Če bo deklaracija sprejeta, se bo Dodik soočil tudi s vprašanjem, kaj bo s priznanjem obstoja in uporabe bosanskega jezika v RS, ki je priznan tudi v Srbiji. Dodik je za zdaj dokument medijsko izkoristil v RS, da se je predstavil kot edini pravi varuh srbskih nacionalnih interesov v BiH, medtem ko je opozicija izdajalska. Na ta način je znova preusmeril pozornost javnosti od vprašanja, kaj je v svoji desetletni vladavini naredil za RS in kaj zase. Odgovor bo čakal na boljše čase.

Novi srbski memorandum

Dodik je izpostavil težak položaj srbske narodne skupnosti v Sloveniji, ker ji na sončni strani Alp nočejo priznati statusa nacionalne manjšine. Po njegovih navedbah je na Hrvaškem po zadnjem popisu le še 186.000 Srbov, od katerih se jih je zaradi strahu le 51.000 upalo izreči, da govorijo srbski jezik. Dodik je tudi ocenil, da se dogaja identitetski genocid nad srbsko nacionalno skupnostjo v Črni gori, medtem ko v Makedoniji in na Kosovu zapirajo njihove rojake, ker so srbske nacionalnosti in pravoslavne vere. Kot je poudaril, je bilo v Sarajevu leta 1991 še 157.860 Srbov, zdaj pa jih je le še 1333, Srbi v BiH pa se soočajo tudi s poskusi ukinitve RS kot samostojne entitete. Sklenil je z besedami, da imata Srbija in RS pravico, da promovirata združitev in da sami odločata o svojem statusu.

Deklaracijo so mnogi primerjali z memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), ki ga je tedanji cvet srbske pameti spisal pred tremi desetletji, prispeval pa je k razpadu nekdanje Jugoslavije. Po mnenju politologa Duška Radosavljevića je skupna deklaracija Srbije in RS le še ena nepotrebna politična aktivnost srbskih režimov, ki nista sposobna zagotoviti gospodarskega napredka in preprečiti izseljevanja mladih izobraženih državljanov. Kot je menil, gre za brskanje po zabojniku odvrženih, škodljivih, retrogradnih in pogubnih političnih idej. Politična analitičarka Ivana Marić je zaokrožila z besedami, da je najbolje, če ne znaš rešiti problema, oblikovati komisijo ali sprejeti deklaracijo.

Vučićevo igranje na nacionalno karto ima za cilj zadovoljiti srbsko javnost in mednarodne dejavnike. Prvim se prikazuje kot varuh nacionalnih interesov, drugim pa kot faktor stabilnosti na Balkanu. Cilj obeh pobudnikov deklaracije je tudi ohranitev oblasti brez plačila računa za neizpolnjene obljube. Če bi želela Vučić in Dodik res poskrbeti za srbski narod, ne potrebujeta deklaracije, ker sta oba na najvišjih funkcijah v Srbiji in RS, tako da imata obilico priložnosti za pomoč svojim rojakom.