Tiskane izdaje
»Že davno sem izgubil zaupanje v pravico, ki jo deli sodišče v Haagu,« o sodbi nekdanjemu političnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću, ki ga je haaško sodišče zaradi zločinov, storjenih med vojno v BiH, prejšnji teden obsodilo na 40-letno zaporno kazen, pravi Hasan Hasanović, ki je grozote morije na Balkanu prestal v Srebrenci, kjer so pripadniki vojske bosanskih Srbov pred dobrimi 20 leti po padcu mesta ubili približno 8000 bošnjaških moških in dečkov.
»S sodbo največjemu krvniku poleg Ratka Mladića v novejši zgodovini Evrope nisem zadovoljen. Zgrožen sem zaradi dejstva, da mu je bilo za vsako srebreniško žrtev prisojenih le 1,7 dneva zapora, za žrtve na ravni celotne BiH pa po 1,45 ure,« pravi Hasanović. A po drugi strani dodaja, da je zadovoljen, ker je Karadžić sploh dočakal obsodbo, pa tudi zaradi tega, ker je moral vstati sredi dvorane in slišati »kriv si«. »Če je to sploh kakšno zadoščenje za žrtve,« dodaja.
Kot smo že poročali, je haaško sodišče Radovana Karadžića prejšnji teden oprostilo v prvi točki obtožnice, ki ga je bremenila genocida v sedmih občinah v BiH, spoznalo pa ga je za krivega v preostalih desetih točkah obtožnice, med drugim za 44-mesečno obleganje Sarajeva in genocid v Srebrenici, najhujši zločin na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, ki je zaznamoval usodo Hasana Hasanovića.
Hasan Hasanović. Foto: Voranc Vogel/Delo
Hasan se je rodil v vasi Likari, nedaleč od mesta Srebrenica, v veliki družini, ki so jo poleg njega in staršev sestavljali še sestri in brata. V domači vasi je živel, vse dokler ni odšel na služenje vojske v Beograd, od koder pa je dezertiral in se vrnil v Srebrenico, kjer je ostal do izbruha vojne. »Do neke mere je bilo to [izbruh vojne] mogoče pričakovati. Ustvarilo se je neko posebno vzdušje: odcepila se je Slovenija, odcepila se je Hrvaška, kjer je v tem času že divjala vojna. Na začetku leta 1992 so prve žrtve padle tudi v Bijeljini in Zvorniku, kar je nakazovalo na to, da se bo vojna razširila tudi k nam,« pravi.
Kmalu po začetku vojne v BiH, maja 1992, je bila med prvimi požganimi vasmi na območju občine Srebrenica tudi njegova. »Bili smo pregnani, a hvala bogu nam je takrat uspelo vsem pobegniti,« pravi. »Vas je bila od 13. do 15. maja požgana, minirana, preprosto povsem uničena. Danes so tam samo še ostanki zidov. Kdor jih vidi, si misli, da tu nikoli ni nihče živel.«
Življenje v medvojni Srebrenici, kamor se je nagnetlo od 40.000 do 50.000 ljudi, je bilo zelo težko. Vladala je huda lakota. »Ko zdaj nekomu rečem, da leta 1993 kar 18 dni nisem videl kruha, da ga nisem videl niti na sliki, kaj šele v rokah, si tega ne more predstavljati. Marsikdo bi mi morda celo rekel, da sem nor,« pravi Hasanović, ki je bil v tem času vojak, a zaradi odloka o demilitarizaciji enklave razorožen. »Čeprav smo bili razglašeni za demilitarizirano cono, so od 18. aprila 1993 ljudje znova umirali pod streli ostrostrelcev z okoliških hribov.«
»Eden najtežjih trenutkov je bil tudi padec Srebrenice, ko se je reka ljudi zlivala v oporišče Unproforja v Potočarih. To je bilo zame težje od vsega, kar se je dogajalo dotlej, saj sem vedel, da se ne bo dobro končalo. Vedel sem, da bo veliko mrtvih. Začutil sem to. Kar se je pozneje tudi potrdilo.« Še hujša od tega pa je bila zanj ločitev od žene in sina, tik preden sta se z množico ljudi odpravila v oporišče modrih čelad, sam pa se je skupaj z več tisoč moškimi odločil za poskus preboja čez gozdove proti Tuzli. Tega pohoda se je pozneje oprijelo ime marš smrti.
Šele po prihodu na cilj, v Nezuku, je ugotovil, da je ranjen. Odpeljali so ga v improvizirano bolnišnico, kjer so ga oskrbeli, medtem pa so truplo njegovega brata odnesli drugam. Po dobrih dveh mesecih je ugotovil, da so ga pokopali v Tuzli. Štirinajst let pozneje so v dveh množičnih grobnicah − Snagovo 1 in Snagovo 4 − našli tudi truplo njegovega brata Hajra. Julija 2009 se je družina odločila, da oba pokopljejo v spominskem centru v Potočarih.
»Informacija, da so nekoga našli, sorodnike najverjetneje najprej prizadene tako, kot je mojo mater, ko sem ji povedal, da so našli brata Hajra. Počutila se je, kot da je umrl tisti dan. Vseskozi je namreč upala, da se bo vrnil živ,« pravi Hasanović. Kljub bolečini, ki jo prinese takšna informacija, pa so sorodniki po njegovih besedah veseli, ko jim sporočijo, da so našli posmrtne ostanke pogrešanih. »Veseli so, ker bodo vedeli, kje je žrtev pokopana, ker bodo lahko obiskali njen grob,« dodaja in pri tem opozarja na počasno iskanje še vedno pogrešanih.
»Ni kriv ves narod, krivi so posamezniki«
Mislim, da ni kriv ves narod, ampak posamezniki, kar se dokazuje na sojenjih, o kaznovanju odgovornih pravi Hasanović. A dolgotrajni sodni postopki pred haaškim sodiščem vtirajo sol v še vedno nezaceljene rane. »Haaško sodišče po mojem ni leno, je pa nepravično,« pravi in dodaja: »Kaznovanje odgovornih bi mi prineslo mir, ker bi vedel, da je tisti, ki je zakrivil smrt mojih bratov, drugih sorodnikov in someščanov, za rešetkami. Vedel bi, da ta človek ne more več spodbuditi koga drugega, da, bog ne daj, spet zagreši kaj podobnega.«
Izreka sodbe še enemu od glavnih obtožencev za genocid v Srebrenici, generalu Ratku Mladiću, ki mu prav tako sodijo pred sodiščem v Haagu, ne pričakuje. »Mislim, da Mladić ne bo dočakal sodbe, saj je bolan, a želim mu dolgo življenje in da bi sodbo dočakal na nogah, tako kot jo je njegov nadrejeni,« pravi. Izrek sodbe nekdanjemu poveljniku vojske Republike srbske Ratku Mladiću, ki je po poveljniški odgovornosti obtožen obleganja Sarajeva ter za zavzetje in pokol v Srebrenici, je sicer predvideno za november 2017.
»Srebrenica ima rano, ki bo za celjenje potrebovala morda celo stoletje,« o Srebrenici danes, dobrih 20 let po genocidu, pravi Hasanović. »Vsakič, ko grem spat in zaprem oči, pred seboj vidim Srebrenico, prav ta marš smrti. Zjutraj, ko se zbudim, se ob prvi kavi spomnim Srebrenice. Mislim, da bo tako vse življenje,« še doda.
