Španska politična slika: stare prakse očeta niso več dopustne za novo ero sina

Cunami, za kakršnega je v Grčiji poskrbela Siriza, je morda še daleč. Vsaj nedavne regionalne volitve v Andaluziji so pokazale, da levi radikalizem ni na tako zmagovalnem pohodu, kot kažejo ankete javnega mnenja in kot se Pablo že Iglesias označuje za »voditelja opozicije«. Pa je ekonomsko in socialno prizadeto Andaluzijo mogoče dojemati kot Španijo v malem?

V Andaluziji, kjer že vseskozi in zdržema 33 let vladajo socialisti, se je tudi tokrat pokazalo, da volivci še vedno najbolj zaupajo tradicionalni levici: stranki PSOE. Protivarčevalnemu Podemosu se je resda uspelo prebiti v parlament s kar 15-odstotno podporo, vendar pa so bila pričakovanja precej večja; na koncu jim ni uspelo poraziti ne levice in, uvrščeni na tretje mesto, prav tako ne tradicionalne desnice (Ljudske stranke, PP).

Jasna definicija

Analitiki poudarjajo, kako Andaluzija pod predsedniško taktirko Susane Díaz, ni pravi kazalec razmer, preslikavanje politične slike na nacionalno raven da je napaka. Regija je ruralna in demografsko precej postarana, Podemos pa uživa naklonjenost predvsem v velikih mestih in med mladimi Španci, medtem ko med starejšimi od 65 let nima prav veliko podpore. Po nekaterih izračunih bi Podemosovih 15 odstotkov v Andaluziji lahko pomenilo 25 odstotkov v Španiji, znano je tudi, da so bili glasovi, ki jih je dobila komaj leto dni stara stranka, večinoma »odvzeti« Združeni levici (IU) in Socialistični stranki (PSOE) ...

Novo in precej bolj povedno testiranje španske politične slike bo že kmalu, kajti 24. maja so na vrsti občinske volitve, pa tudi parlamentarne v 13 od 17 avtonomnih skupnosti. Takrat se bo jasneje pokazalo, koliko se v resnici lomijo stara razmerja in je čas za radikalno levi Podemos in morda še za sredinski Ciudadanos, ki je v Andaluziji presenetil z 9-odstotnim rezultatom. Nekateri kritiki opozarjajo, kako za vstop v politično ospredje po decembrskih volitvah za nacionalni parlament ne bo zadoščala samo ogorčenost, ampak bo morala radikalna levica pokazati jasno razdelan program in konkretno definirati svoje ideje, kako se postaviti po robu 25-odstotni brezposelnosti, povečanemu begu možganov in revščini. Vladajoča desnica PP – stranka je na oblasti od 2011 – se zdi mnogim premalo učinkovita in nekompetentna, sploh ker se, pogreznjena v korupcijski škandal, že dalj časa spopada s hudimi obtožbami, češ da se je najmanj 18 let napajala iz vzporednega tajnega finančnega sistema. Pred dnevi je preiskovalni sodnik Pablo Ruz povedal, kako obstaja dovolj dokazov, da so med letoma 1990 in 2008 v Ljudski stranki razpolagali z različnimi viri financiranja – ob uradnih financah, ki so bile prikazane in predstavljene računskemu sodišču. Za vzporedne kanale je, kakor je videti zdaj, od vsega začetka vedel tudi aktualni predsednik vlade Mariano Rajoy; ta je obtožbe vztrajno zanikal, odkar je pred dvema letoma afera izbruhnila in je krivdo ves čas valil na strankarske blagajnike. Zato je na dlani: v Ljudski stranki bodo morali močno spremeniti modus operandi, če bodo hoteli ohraniti krepko volilno telo in ne bodo prepričevali samo prepričanih. Podobno drži za socialiste, ki so trenutno v opoziciji in s katerimi si je Ljudska stranka, vedno doslej v demokratični ureditvi, izmenjavala oblast.

Posodabljanje monarhije

Minilo je devet mesecev, odkar je tron zasedel kralj Filip VI. – prav tako z obljubami o prenovljeni monarhiji, bolje ubrani s sodobnim časom, in še o dvoru, ki da bo deloval transparentno in pošteno. Sedeminštiridesetletni monarh si prizadeva, da bi povrnil ugled kraljevi hiši, ki jo je Juan Carlos I. zapackal z nekaterimi aferami. Takoj ko so ga ustoličili, je za petino okrnil lastno plačo in jo omejil na 234.000 evrov na leto, tudi pregrešno draga darila – na primer luksuznih avtomobilov in jaht – člani kraljeve družine po novem ne smejo prejemati. Stare prakse očeta niso več dopustne za novo ero sina ... Filip VI. kaže odločnost, da bo izkoreninil korupcijo, pa tudi, da bo poskušal pomiriti katalonski independentizem, zato je za prvo pot, potem ko je bil zasedel prestol, izbral prav Katalonijo. Sodeč bo njegovih obljubah, se bo s svojim diskurzom o »španski enotnosti« čim večkrat podal med Katalonce ... Med drugim je že poudaril, kako »ni v sodobni Španiji nihče nikomur nasprotnik«, zato je dialog med Madridom in Barcelono nujen in bi moral biti tudi samoumeven; kakor je nasploh samo dialog prava pot k zmagi dobrega nad zlim.

Zaradi svoje umirjenosti in zadržanega sloga uživa kralj Filip VI. izjemno veliko podpore, po nekaterih raziskavah javnega mnenja mu je naklonjenih okrog 70 odstotkov Špancev, na lestvici priljubljenosti pa zaseda celo drugo mesto, takoj za papežem Frančiškom. Toda v pomlajeno sliko monarhije ves čas drezajo pri Podemosu in na glas pozivajo k prenovi demokratičnega sistema – v republiko. Prvo ime v stranki Pablo Iglesias verjame, da bi Španci na volitvah postavili Filipa VI. na čelo države, torej ...

Klici po preobrazbi

Med tem pa v uradni Barceloni zagnano pogrevajo independentistično razpoloženje, prepričani, da bo demokracija, kakršno hočejo in si jo predstavljajo, premagala vse ovire, ki jim jih – uradno »v imenu spoštovanja ustave« – namenoma nastavljajo v prestolnici. Zato bodo 27. septembra predčasno izbirali nov regionalni parlament, volitve pa bodo, kakor ponavlja vladajoča katalonska politika, drugačne kot vse doslej: njihov značaj bo plebiscitaren. Pokazale bodo, kako močno je ljudsko prepričanje, da bi Katalonija morala postati država ...

Klicev po preobrazbi je v Španiji veliko, stopnjevali se bodo do konca leta, ko bo jasno, kdo vse je v današnjih časih še lahko politično uslišan.