Spremembe pogodb niso nemogoče

Berlin – Kot za vse povojne nemške voditelje je tudi za kanclerko Angelo Merkel zavezništvo s Francijo najpomembnejša os evropskega združevanja, konservativna političarka pa razume tudi britanske torijce. Na končni postaji njegove evropske turneje je premieru Davidu Cameronu celo povedala, da spremembe evropskih pogodb zanjo niso nemogoče.

Nenadna nemška odprtost za spreminjanje evropskih pogodb ni presenečenje le za britanskega premiera, ampak je izjava kanclerke udarec tudi vsem tistim, ki vsakršnim spremembam odločno nasprotujejo.

Med njimi so tudi poljski politiki. Premierka Ewa Kopacz zastopa tudi interese okrog osemsto tisoč v Veliki Britaniji živečih Poljakov, ki jih motijo načrti omejevanja pravice do socialne pomoči in socialnih stanovanj za tiste, ki niso legalno zaposleni najmanj štiri leta, ter odprave otroškega dodatka za otroke, ki ne živijo s starši v Veliki Britaniji. Britanska vlada razmišlja tudi o izgonu več kot šest mesecev brezposelnih tujih državljanov ter še posebno takšnih s kriminalno preteklostjo. Predlagajo še, da bi na referendumu glasovali le britanski državljani.

Politika do priseljevanja

Referendum pomeni nevarnosti tudi v Veliki Britaniji, saj škotski politiki opozarjajo pred izstopom iz EU brez njihovega soglasja. Javnost pa je kljub vsemu ogorčena nad ravnanjem glede kumaric, uravnavanjem moči gospodinjskih aparatov in podobnim, kar so v preteklosti že poskušali regulirati iz Bruslja. Nad vseevropskimi ekscesi so ogorčeni tudi Nemci, ki jih je pred dobrim letom razburil primer v Leipzig priseljene Romunke Elisabete D., ki v svojem življenju ni delala niti en dan, a ker je za svojega mladoletnega sina dobivala otroški dodatek, je zahtevala še socialno podporo zase. Ko je evropsko sodišče pozimi presodilo, da »neaktivnim« priseljencem lahko odrečejo socialno pomoč, so se veselili tako v Berlinu in v Londonu.

Poznavalci menijo, da velika večina Romunov, Bolgarov in drugih državljanov revnejših držav Evropske unije ne prihaja niti v Veliko Britanijo niti v Nemčijo po socialno pomoč, ampak zapolnjevat delovna mesta, in vsaj Nemčija, ki ima najnižjo rodnost na vsem svetu, bi se jih morala veseliti. Lanski podatki pa vendarle kažejo, da več kot tristo tisoč vzhodno- in južnoevropskih priseljencev prejema socialno pomoč, in ker je večina v nasprotju z Elisabeto že kdaj delala, jih socialne službe tudi po zadnjih sodnih odločitvah ne smejo kar tako zavrniti.

Ne čudi, če se tudi v Nemčiji krepijo politične sile proti priseljevanju in morda so samo ogorčeni notranji prepiri v Alternativi za Nemčijo krivi, da tudi CDU/CSU kanclerke Angele Merkel in bavarskega premiera Horsta Seehoferja še ni ogrožena. Zaradi nacističnih primerjav se je sesulo tudi gibanje proti priseljencem Pegida, ki je že mešalo nemška notranjepolitična razmerja.

Kljub temu da Angela Merkel vidi britanske torijce kot zaveznike v zavzemanju za liberalnejše gospodarske razmere v Evropi, pa se bo Nemčija za takšne reforme najbrž še naprej zavzemala predvsem v okviru sedanjih evropskih pogodb. »Kjer je volja, tam je tudi pot,« je povedala že med svojim lanskim obiskom v Londonu in dodala: »Zelo rada imam Veliko Britanijo v Evropski uniji!«