Tiskane izdaje
Bruselj − Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker bi si v bitki s posledicami afere Luxleaks skoraj težko zamislil boljše darilo, kot je razprava o nezaupnici, ki so jo zahtevali poslanci iz vrst evroskeptičnih populistov in skrajne desnice.
Za zahtevo po razpravi in glasovanju o nezaupnici stoji pisana druščina evropskih parlamentarcev. Njihovo jedro, 42 poslancev, je evroskeptična politična skupina Evropa svobode in neposredne demokracije, v kateri sta najmočnejši stranki britanski Ukip Nigela Faraga in italijansko gibanje Pet zvezd Beppeja Grilla. Ker so morali zbrati deset odstotkov od skupno 751 poslancev, je moralo zahtevo podpisati še 24 kolegov iz poslanskih klopi. Voljni so bili le samostojni poslanci, ki niso povezani v politične skupine.
Tako je med podpisniki voditeljica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen. Francozinja je sicer res zmagala na francoskih evropskih volitvah, a v strasbourško-bruseljskem parlamentu je s svojimi poslanci potisnjena na obrobje. Da bi ustanovili poslansko skupino, bi morala zbrati stranke iz najmanj sedmih držav. To ji doslej ni uspelo, zaradi česar lahko veliko manj izrablja parlamentarne nastope za širjenje svoje propagande. Čeprav je Farage zavrnil sodelovanje z Le Penovo v politični skupini, je Francozinja za podpise pod nezaupnico očitno dovolj dobra.
Kot pišejo v zahtevi, so članice EU izgubile milijarde evrov davčnih prihodkov, ker je bila v času, ko je bil Juncker finančni minister in premier Velikega vojvodstva, organizirana agresivna shema za izogibanje plačevanju davkov. Ker je bil Juncker neposredno odgovoren za takšno politiko, je po njihovem mnenju nesprejemljivo, da bi bil predsednik evropske komisije. V njihovih očeh nima verodostojnosti za služenje evropskim državljanom. Milijoni, ki se spopadajo s posledicami najhujše gospodarske krize v sodobne času, da lahko postavijo moralna in etična vprašanja.
Ne glede na očitke lahko Juncker mirno spi. Negotovo je, ali bo sploh šel na zagovor pred poslanci. Glede na poslovnik bi evropski parlamentarci morali razpravljati o nezaupnici že na zasedanju prihodnji teden v Strasbourgu. Nezaupnica je sprejeta, če bi jo podprli dve tretjini poslancev, ki so glasovali. Poleg tega bi morala dobiti absolutno večino, 376 glasov. Nezaupnica komisiji sicer še nikoli v zgodovini EU ni bila izglasovana. Komisija nekdanjega Junckerjevega mentorja Jacquesa Santerja je leta 1999 odstopila v zadnjem letu mandata, ker je bila tarča resnih očitkov o korupciji.
Glede na razmerje sil v evropski politiki bo dogajanje v Strasbourgu bolj podobna »političnemu cirkusu« kot resni razpravi o očitkih Junckerju. Obe največji politični skupini, desnosredinska EPP in socialisti, sta nemudoma začeli braniti Junckerja, ki je že tako »njihov človek«, saj so ga ustoličili s sistemom spitzenkandidatov. Radikalna Združena levica, ki je sama neuspešno zbirala podpise za nezaupnico (s podobno argumentacijo kot desničarji), s pobudo Faraga, Le Penove & Co., noče biti povezana. Zahteva pa Junckerjev odstop.
Zeleni so oktobra glasovali proti izvolitvi Junckerjeve komisije in so med najostrejšimi kritiki njegovega ravnanja na čelu Luksemburga. Kljub temu ima zanje večji pomen kot sam Juncker začetek resne bitke proti davčnemu dampingu v EU kot velikem neuspehu evropske politike. Zato zagovarjajo ustanovitev preiskovalnega odbora. Ugotovil naj bi, kdo je odgovoren za omogočanje korporacijam, da so se lahko sistematično izogibale plačevanju davkov. Tudi v liberalnem taboru, ki je podprl Junckerja, zagovarjajo ustanovitev odbora.
Sam Juncker se je že sredi prejšnjega tedna zagovarjal pred parlamentarci, s čimer je po mnenju zmernih strank do nadaljnjega končana razprava o njem. Tako vodja poslancev EPP Manfred Weber opozarja, da nezaupnica ni usmerjena le proti Junckerju, marveč proti Uniji kot celoti. Z njo nasprotniki EU, populisti in skrajni desničarji po velikem uspehu na evropskih volitvah, na katerih so osvojili okoli 140 poslanskih sedežev, hočejo pokazati, da so še »med živimi«. Na drugi strani Junckerjev štab zahtevo za nezaupnico spremlja povsem − ravnodušno.
Več težav kot parlamentarci z obrobja arene utegne Junckerju povzročiti njegova komisija, saj komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager intenzivno preučuje posebne davčne aranžmaje, ki so jih z multinacionalkami sklenili Luksemburg, Nizozemska in Irska. Na njeni muhi je še nekaj drugih držav, tudi Belgija. Če bi bilo ugotovljeno, da je Luksemburg pod Junckerjem Fiatu in Amazonu omogočil nezakonito državno pomoč, bi Junckerju spet utegnilo začeti goreti pod nogami.
