Strup v interpretacijah

Samomor generala Slobodana Praljka ni le dramatično zaznamoval zadnje haaške sodbe, temveč je znova postavil v ospredje vzroke in posledice jugoslovanskih vojn. Samooklicana Herceg-Bosna je imela na začetku pozitivno, in ne zločinsko vlogo. Hrvati so se prvi uprli velikosrbski agresiji v BiH, ki sta jo napadla nekdanja JLA in režim srbskega vožda Slobodana Miloševića. Zagata je nastala, ko so se hrvaškemu vrhu s prvim predsednikom Franjom Tuđmanom na čelu povečali apetiti. Tudi na podlagi dogovora med Miloševićem in Tuđmanom v Karađorđevu o delitvi BiH.

Namesto obrambe so z zavzemanjem ozemelj, kjer so živeli drugi, začeli ustvarjati državo. Cilj vzpostavitve hrvaške entitete v BiH in njene priključitve Hrvaški ter ponovne združitve hrvaškega naroda so tlakovali z etničnim čiščenjem, koncentracijskimi taborišči, umori, mučenji in posilstvi. Ker so v vojni sodelovale regularne hrvaške sile, v Herceg-Bosni pa niso sprejeli nobene resne odločitve brez Zagreba, temveč je bil Tuđman celo njihov glavni pogajalec, je haaško sodišče prepoznalo Hrvaško kot agresorja. Hrvaška bo posledice temne vloge tedanjega hrvaškega vrha v bosanski klavnici občutila v mednarodnih odnosih in dvostranskih odnosih s sosednjo BiH, kjer hrvaški in srbski politiki vseskozi prepričujejo Bošnjake, da so bili žrtve državljanske vojne, in ne agresije. Ne glede na dejstvo, da je haaško sodišče odločalo o individualni odgovornosti, in ne o odgovornosti države.

Kritike haaškega sodišča, da je za skupni zločinski načrt obsodilo le hrvaški državni vrh, in ne tudi srbskega režima, kljub dokazom, da je Ratka Mladića in celoten oficirski kader vojske Republike Srbske, ki jo je zalagal z orožjem, med vojno v BiH plačeval Beograd, so upravičene. Toda to ni bil edini absurd. Haaški tribunal je tudi razsodil, da hrvaški državni vrh ni sodeloval v etničnem čiščenju Krajine med operacijo Nevihta. Kar zadeva Srbijo, bo imel popravni izpit mednarodni rezidualni mehanizem, kjer bo potekalo ponovljeno sojenje nekdanjemu vodji srbske varnostne službe Jovici Stanišiću in njegovemu pomočniku Franku Simatoviću. Ključna točka obtožnice je skupni zločinski načrt pod Miloševićevo dirigentsko palico.

V poskusih Zagreba in Beograda, da uravnotežita krivdo, vedno najkrajšo potegnejo žrtve. Kljub gori haaškega gradiva bodo tudi zgodovinarji najverjetneje tekmovali, kdo bo naredil boljšo revizijo jugoslovanskih vojn. Namesto da bi Hrvati priznali odgovornost, čeprav niso edini, ki težko prežvečijo, da so njihovi rojaki zagrešili najhujše zločine, raje politizirajo odločitve mednarodnih pravosodnih institucij. Zagreb nima moči, da bi o tem odločal sam, tako kot jo imajo velike sile, ki so z vmešavanjem v razsodbe haaškega sodišča preprečile razvoj mednarodnega prava, ki bi jim lahko škodil. Je zadnja haaška razsodba, ki jo vsi razlagajo po svoje in jo skladno s svojimi »nacionalnimi interesi« sprejemajo ali zavračajo, začetek nove krize na Balkanu, kjer je na novo premešala karte? Strup ni le v malih stekleničkah, temveč tudi v interpretacijah.